»Works Volume One«, peti studijski projekt progresivnorockovskih legend Emerson, Lake & Palmer, predstavlja začetek njihovega artističnega in komercialnega zatona, saj je nastal v obdobju, ko so legendarni trojici počasi že začele pešati ustvarjalne moči in je progresivni rock doživel zenit svojega največjega množičnega uspeha. Po dolgi in naporni turneji v letih 1973 in 1974, ko so po mojstrovini »Brain Salad Surgery« (1973) kot vodilni band nastopali po najbolj prestižnih koncertnih stadionih z vrhuncem na legendarnem festivalu California Jam, kjer so bili skupaj z Deep Purple glavni zvezdniki večera pred takimi imeni, kot so Black Sabbath, Earth, Wind & Fire in Eagles, je sledil dveletni odmor, v katerem so nabirali ideje za naslednji studijski projekt.
Toda leta 1976, ko je prišel čas za snemanje novega studijskega albuma, so se odločili izvesti precej radikalno in nepričakovano potezo. »Works Volume One«, originalno LP s štirimi stranmi, je bil namreč razdeljen na štiri različne dele, ki z izjemo zaključnih dveh kompozicij predstavljajo solistične talente vseh treh članov te legendarne formacije. Med trojico se je v želji po dokazovanju individualnih spretnosti nezadržno začel zažirati skladateljski individualizem, kar je začelo vse bolj škodovati nadaljnji medsebojni artistični kemiji, čeprav na »Work Volume One« to še ni tako očitno kot na kasnejših albumih.
Prvi del »Works Volume One« je z več kot 18-minutno klasicistično aranžirano orkestralno suito »Piano Concerto No. 1«, na kateri je prisotno dokaj plodno, a ne pretirano spektakularno sodelovanje med rockovskim solistom in simfoničnim orkestrom, pripadel klaviaturskemu geniju Keithu Emersonu. Od takšnega virtuoza in aranžerskega veleuma, kot je Emerson, bi se pričakovalo precej bolj spektakularen rezultat od 18-minutnega sledenja orkestralnemu tempu na klavirju, kjer med posameznimi, večinoma romantično zasoljenimi aranžmaji prvega dejanja »Allegro Giojoso« niti njegove hitroprste improvizacije ne dobijo prave priložnosti, da bi zadihale s polnimi pljuči.
Drugi del suite »Andante Molto Cantabile« je precej bolj dramatičen in ognjevit, a še vedno premalo fascinanten, da bi se suita odrešila določenih strogih akademskih form, ki ji jemljejo ambientalni zagon. Emerson kot veliki glasbeni inovator, predvsem na področju sintetizatorske tehnologije, je tu, če se odšteje nekaj krajših in kompleksnejših solističnih improvizacij, nekako porinjen ob stran v vlogi klaviaturskega kombinatorika in inovatorja ter se ves čas raje drži za velikim klavirjem. V tretjem delu »Toccata Con Fuoco« je potrebno pohvaliti osrednji aranžma, ki bi lahko dobro služil tudi kot filmska podlaga. Morda je prav ta sekcija pomembno vplivala na Emersonovo kasnejšo solo pot v vlogi skladatelja filmske glasbe. Skozi celoten »Piano Concerto No. 1« so presenetljivo bolj občutni vplivi raznih baročnih in romantičnih mojstrov klasične glasbe kot pa skladateljev zgodnjega 20. stoletja, ki jih je Emerson ponavadi imel najraje. Legendarni klaviaturist šele v zaključku albuma, ko prideta na vrsto obe skupni kompoziciji, dobi pravo priložnost, da ponovno zasije v najboljši luči.
V drugem delu je basist, kitarist in pevec Greg Lake izvedel kopico med seboj sila podobnih ljubezenskih balad, podloženih na orkestralnih aranžmajih in akordih akustične kitare, s katerimi žal ni povedal čisto nič takšnega, kar ne bi v najboljših časih že sporočil na klasikah, kot sta »From the Beginning« in »Still… You Turn Me On«. Marsikdo bo ob pretirani saharinski dozi 'jamrajočih' stvaritev, kot so »Lend Your Love To Me Tonight« in »C'est La Vie«, kjer je celo prisotna harmonika, ki vnese nekaj aranžmajev francoske folklorne glasbe, za vekomaj izgubil tek nad ljubezenskimi folk baladami. Po drugi strani so besedila razmeroma kakovostna in sploh ne pretirano osladna, saj je na njih Laku pomagal nekdanji soborec iz časov King Crimson, kultni tekstopisec in poet Peter Sinfield. Od vseh petih balad je z začimbo bluesa popoprana »Hallowed Be Thy Name« še najboljša in še najmanj uspavana stvaritev, medtem ko je »Closer To Believing« že skorajda patetično solzav dosežek. Že res, da je Lake tedaj še vedno posedoval odličen vokal in da so njegovi aranžmaji na akustični kitari ob orkestralnem razkošju v ozadju večinoma okusni, a vse to se kar nekako porazgubi v pretirani lirični sladkobnosti.
V tretjem delu je bobnar Carl Palmer na šestih inštrumentalih bolj ali manj uspešno demonstriral svoje solistične bobnarske mojstrovine. »Enemy God Dances With Black Spirits« vsebuje nosilni motiv iz Skitske suite Sergeja Prokofjeva. Na tej pompozni stvaritvi, ki jo odlikuje bojeviti bobnarski marš in izobilje temperamentne orkestracije, sta Palmerju pri oblikovanju orkestralnih aranžmajev pomagala oba soborca. Tudi jazzovsko razpoloženi »LA Nights«, ki je bil navdahnjen z obiskom ELP v Los Angelesu in na slide kitari vsebuje posebnega gosta Joeja Walsha (Eagles) ter Emersona na klaviaturah, je precej zanimiva stvaritev. Poleg duhovitih kitarskih pasaž se gospod Walsh med posameznimi Palmerjevimi jazzovsko obarvanimi ritmičnimi meandri izkaže tudi s skat vokalizacijami. »New Orleans«, ki je bil prav tako navdahnjen z ameriško turnejo, je kratki hibrid med funkom in seveda jazzom (konec koncev je New Orleans njegova prestolnica), na katerem gospod Palmer ne varčuje s šegavimi tolkalnimi improvizacijami.
Baročno tempirani »Two Part Invention in D Minor« predstavlja Palmerjevo predelavo aranžmaja Johanna Sebastiana Bacha in vsebuje duhovito igro cimbal. »Food For Your Soul« je popolnoma nor improvizacijski odklop na bobnih, kjer se Palmerju ob asistenci razburljivih pihalnih pasaž popolnoma 'zmeša' pri mikastenju bobnarske postavitve. »Tank« je najmanj zanimiv dosežek iz Palmerjeve solo ponudbe, saj gre za predelavo njegove inštrumentalne klasike, ki je originalno izšla leta 1970 na ELP prvencu, le da ta verzija vsebuje orkestralno zaledje. Iz izvirnika pa manjka tudi Carlova bobnarska solaža.
Četrti in zaključni del albuma, kjer legendarna trojica končno spet uspešno združi svoje skladateljske in aranžerske moči, je najboljši na njem in obudi spomin na njihovo zlato ero med leti 1970 in 1974. »Fanfare For the Common Man«, ki je izšel tudi kot single in bil celo manjši radijski hit, je predelava klasike znanega ameriškega skladatelja Aarona Coplanda. Rockerska predelava v režiji ELP je ena njihovih najbolj bombastično-pompoznih fuzij klasične glasbe in rock banda. Še posebej legendarno zveni uvodni del z mogočnimi fanfarami (verjetno so bile simulirane na sintetizatorju), ki naznani triumfalni prihod zmagovalcev. Temu sledi nagel prehod v temperamentno improvizacijsko sekcijo, sredi katere kultna trojica na sila duhovit način demonstrira svoje najboljše inštrumentalne vrline. Tu se lahko govori tudi o eni poslednjih pravih klasik iz njihovega poznejšega obdobja, ki ga posamezni člani ELP še dandanes z veseljem izvajajo tudi v solo režiji. Celo Coplandu osebno, ki je bil tedaj še živ, je bila ta predelava njegove mojstrovine menda zelo všeč, čeprav so ga jazzovske ritmične nianse na posameznih delih gotovo nekoliko zbegale.
Druga klasika »Works Volume 1« je ambiciozni simfonični progrockovski ep »Pirates«, ki vsebuje Emersonov aranžma, ki je bil originalno mišljen kot glasbena podlaga za film 'Psi vojne' iz leta 1980, v katerem sta glavni vlogi odigrala Christopher Walken in Tom Berenger. Sinfieldovo besedilo sicer na romantičen način govori o vsakdanjiku karibskih piratov in o njihovem plenjenju španskih galej. Ta obsežni ep vsebuje številne zanimive časovne spremembe in razburkane prehode skozi mogočno atmosfero, sredi katere si res ni težko predstavljati idiličnega oceana, po katerem na plenilski pohod plovejo dandanes bolj kot kdajkoli prej popularni karibski pirati. Lakovo petje in s tem pripovedovanje napete pustolovske zgodbe je tu naravnost fenomenalno, medtem ko sta tako Emerson kot Palmer ves čas odlično razpoložena pri ponudbi duhovitih solističnih variacij, s katerimi popestrita masivno orkestralno zaledje. Druga polovica »Works Volume One«, se pravi Palmerjeva skladateljska dela in obe skupni stvaritvi, je občutno boljša od Emersonove orkestralne orgije in Lakovih osladnih ljubezenskih balad, ki so si po utripu pretirano podobne med seboj.
ELP so s solistično naravnanim in precej obsežnim »Works Volume One« odtujili marsikaterega starega privrženca, ki je do tedaj verjel, da legendarni trio deluje po mušketirskem načelu 'eden za vse, vsi za enega'. Njegova glasbena vsebina je dokazovala, da je legendarni trio tedaj nekako izgubil tisti fascinantni faktor presenečenja v vlogi velikih inovatorjev progresivnega rocka, ki so sila uspešno združevali dva navidezno nezdružljiva glasbena svetova: klasično glasbo in rock. Veliko privržencev in kritikov je bilo ob njegovem izidu, ko so po štirih letih pričakovali novo studijsko mojstrovino, upravičeno razočaranih. Po drugi strani je bil to še vedno dober album, pravzaprav njihov poslednji studijski dosežek, ki se ga z morebitno izjemo določenih Lakovih saharinskih izlivov, katerih je, kot že povedano, za malenkost preveč, da brez problemov in z užitkom poslušati od začetka do konca ter na katerem se še niso popolnoma izpeli. To se je na žalost pripetilo že na naslednjem studijskem projektu, veliko slabšem nadaljevanju »Works Volume One« s sila inovativnim naslovom »Works Volume Two«, ki je izšel eno leto kasneje in dokazal, da je bilo z ELP kot s poroki aranžerske inovativnosti, virtuozne predrznosti in izjemne artistične smelosti dokončno konec.
na vrh