Thunder, dolgoživi britanski hard rock veterani, ki so svoj studijski prvenec povili davnega leta 1990, potem, ko so se leta 1989 iz Terraplane preimenoval v Thunder, se vračajo s skupno 10. studijskim albumom. Kariero skupine zaznamujeta dve upokojitvi in dve vrnitvi. Prav druga upokojitev se je zgodila po izdaji albuma »Bang« (2008) v začetku leta 2009, vendar pa se je bend odločil vrniti na sceno in v letu 2013 ter 2014 izvedel serijo koncertov zlasti po Veliki Britaniji, ki so se izkazali za izjemno uspešne. Očitno je daljši ustvarjalni premor deloval zelo ugodno, bend pa si je napolnil baterije.
Bend se je vrnil v studio s svežnjem odličnih idej, poln kreativne svežine in zagona. Veterani so izjemno izkušeni, saj igrajo bobnar Gary »Harry« James (tudi v Magnum), pevec Danny Bowes in kitarist Luke Morley od leta 1975 dalje skupaj, zato med njimi ni skrivalnic, glasbeni fokus za katerim stremijo v svoji ustvarjalnost Thunder, pa dolgo časa jasno in trdno zakoličen. Bend se je skozi leta razvijal pod močnim vplivom bluesa, kar je britanska white blues invazija ob koncu šestdesetih vsekakor močno podkrepila. Element bluesa je veljal od vselej za pomembni gradnik glasbenega dosjeja skupine. Od prvenca dalje.
Magija ostaja intaktna tudi na »Wonder Days«. Vse je tu. Vse tam kjer mora biti. Na pravem mestu. Vražje našpičeni kitarski riffi, konkretno oplemeniteni z žahtninami blues glasbe, kar velja tudi za sofisticirano polaganje prehodnih okrasnih ornamentov v pasažah. Luke Morley ostaja ob podpori Bena Matthewsa izjemen komponist. Čvrsto ritemsko ogrodje Jamesa in Childsa deluje čokato in prodorno, ekipa presune z izjemnim organskim občutkom, ki atraktivno vzdržuje aktivno dinamični ten in lesk produkcije albuma. Vokalist Danny Bowes ostaja fascinantna osrednja figura s svojim podoživetim podajanjem verzov, kjer izredno pretkano vijuga med sofisiticiranostjo in dvigom adrenalinske naglice. Njegov vokal ostaja všečno eksploziven na za to potrebnih točkah pospešenih in nasršenih skladb, kot je denimo The Thing I Want, trdovratno penetrativno »rock'n'roller«, ki vas bo hipoma spravil v pogon, obenem pa izjemno žametast in čuten v mirnih točkah albuma (The Rain, Broken). Thunder lahko postanejo silno melanholični, če želijo (refren skladbe When the Music Played). Če bi jim iskali nekakšno adekvatno izpovedno alternativo onkraj atlantske luže, bi to bili stari dobri Great White (verzija z Russellom na vokalu), kar pa v tej recenziji niti ni pomembno poudarjati.
Bend se na novi plošči nemara celo bolj kot kdaj koli prej nostalgično spogleduje pravzaprav z glasbenimi koreninami iz katerih izhaja. Tako je uvodno skladba Wonder Days, pa tudi kasneje Chasing Shadows blago spogledovanje z Led Zeppelin, v drveči rockovski poskočnici The Thing I Want zaznate lahko ščepec AC/DC, v melanholično zazrti baladi The Rain pa uvodno kombinacijo bluesa in keltskega folk sentimenta. The Prophet bi znal prebuditi emocije ljubiteljev heavy rockerjev UFO pa tudi večnih škotskih nergačev Nazareth. Kitarske fraze nosijo vsekakor nekatere asociacije. V The Prophet je skupina vključila v mid eight pasažo tudi rabo teramina. Srednji mid eight deli so sofisticirani in filigransko zastavljeni. Prav v The Prophet še posebej godi »ječanje« kitar skozi harmonizirane solaže v tercah, izvedene z naprstnikom. Začimba, ki šine v glavo le največjim mojstrom. The Prophet je izjemno mračna skladba in zagotovo eden albumskih vrhuncev. Broken zna v mid eight pasaži povleči dela Uriah Heep v obdobju druge polovice sedemdesetih, tak občutek izvablja ječavo melanholična solaža zaigrana z naprstnikom. Skladba When the Music Played deluje še posebej nostalgično. Refren je izrazito melanholičen, Bowes dobesedno ganljiv v pristopanju z vokalom. Skladba Serpentine se uvodoma spogleduje z country južnjaškim feelom, potem pa se prelevi v moment blues-boogie rocka, poln pobalinskega adrenalina, ki ga vnašajo prodorni riffi in Bowes na vokalu! Album sklene rock'n'roll »žlehtnoba« poimenovana I Love the Weekend in dodaja piko na »i« občutku nostalgije, ki ga nosi album. V vseh teh skladbah pa Thunder vedno znova iztržijo svojo prepoznavno visoko melodično formatiranost, kar jim daje prepotrebni predznak unikata v avtorski drži ter neverjetno poslušljivost!
»Wonder Days« prinaša izjemno ravnovesje med hitrimi in trivialno zastavljenimi »rockovskimi utripači«, kompleksneje zazrtimi atmosferičnimi točkami, pa tudi mirnimi, bluesovsko zapeljanimi, trenutki. Vse je tu. Lahko rečemo v najboljši možni maniri za stanje skupine v letih 2014 oziroma 2015. Nemara je k še bolj čvrsti povezanosti ekipe prispevala tudi nedavno srečno izvojevana bitka z zahrbtnim rakom kitarista Bena Matthewsa.
Blues hard rock v visoko fascinirajoči maniri, kar od vselej senzacionalno garantirajo neminljivi Thunder. Ta album jim ne bo prinesel nobenega hita več, tako kot je to veljalo za prve štiri albume v devetdesetih, je pa esencialen za vse ljubitelje primordialno iskrene drže v klasičnem hard rocku, naphanem z erotogeno mero bluesa, medtem ko ga imajo vsi pravoverni Thunder feni zagotovo že doma. Thunder nemara niso še nikdar tako nostalgično delovali, kot prav na albumu »Wonder Days«. Kot, da bi se krog njihove kariere sklenil in so se še enkrat spogledali z izvorom svojega poslanstva. Ne glede na to, da je bend konkretno zrel, kar več kot dobrodošlo naznanja tudi izjemni »Wonder Days« pa upajmo, da se nam spet ne upokoji in da naj raje ustvari v takšnem duhu kot je ustvarjen »Wonder Days« še kakšen album v prihodnje. »Wonder Days« je izdelek, ki mu nimaš kaj dodati, kaj odvzeti. Briljantno delo fantje!
na vrh