Že EP Hollowman je naznanil, da gre v primeru skupine Entombed za nagnjenost k preizkušanju mej dovoljenega ter pričakovanega, franšizno ime Entombed pa je privabljalo ter pod istim krovom družilo tako oboževalce umazanega bikerskega zvoka, ponošenih kavbojk ter jopičev ozaljšanih z Black Sabbath našitki kot tudi najekstremnejše ljubitelje sočnega in adrenalina polnega death metala. Wolverine Blues je plošča, ki nasiti še tako zahtevnega poslušalca, Entombed pa na svojem tretjem studijskem izdelku v petrijevkah kreativnosti povečajo odmerke takrat običajne death metalske surovosti, HC-ja, pankoidnega derivata metala in povsem svojevrstne trmoglave originalnosti. Formula mešanja v kovinskih galonih poustvari smrtonosni koktajl popolnega užitka, v katerem plasti soničnega zasitijo navidezno razglašene rifoidno zasvojljive in pošastno slastne kitare, obsedeni kričeče hreščavi vokali ter z brenčečim basom prepojeni uničevalni bobnarski prehodi. Stampedo obsedenosti, anarhično žlahtnega satanizma, vulgarnosti, zlobe ter mizantropije vas prikuje pred zvočnike za dobre pol ure, kjer nepotrebno zastajanje ter izgubljanje v kompliciranih pasažah brezumnega obvladaštva išče izhode v manj obremenjenih alternativnih stranpoteh.
Imaginarij slišanega je zlovešče poslušljiv, prvinski oratorij grlenega obračunavanja z institucionalnim verovanjem pa iz grla Larsa-Görana Petrova dejansko zveni kot verodostojna Arayina kopija - s hudim gnojnim abscesnim vnetjem glasilk, seveda. LG Petrov, švedska pevska ikona z makedonskimi koreninami, razkaže celoten spekter brutalnosti ter neusmiljene agresije ter ploščo, ki bi se sicer enostavno umeščala na police poleg klasičnih briljantov skupine Hellacopters, približuje idealom thrashovsko obarvanega švedskega death metala, ki je letom navkljub še vedno vitalen in brezčasno krasen!
Pa pojdimo po vrsti. Izvrstna produkcija izpod prstov Tomasa Skogsberga (lastnika zlovešče zvenečih Sunlight Stuidijev), ki je med drugim "zakrivil" tudi plošče skupine Disfear, stke monumentalni niz desetih skladb v nikakor ne enolično ali dolgočasno celoto. Seciranje izjemnosti se tako lahko začne že z izjemnim otvoritvenim komadom Eyemaster. Po pisku kitar se razprejo duri v peklensko podzemlje, po Petrovem uvodnem grlečem penetriranju v svod vaše lobanje pa se z raketnimi pospeški potopite v morje plamenov in gorja. Refreni so namenjeni skupinskemu zaklinjanju ter čaščenju velikega izmikljivca, Belcebuba osebno. Death metal običajno ni namenjen skupinskim prepevanjem, fasciniran z lahkotnostjo ter naravnim druženjem prej nezdružljivega pa se zlahka prepuščam srkanju črnega nektarja tudi po domala dvajsetih letih od prvega izpostavljanja tornadu čistega užitka. Sludgersko umazano nadaljevanje skladbe Rotten Soil nadaljuje pravkar začeto klanje.
Kri polzi po zatilju in iz lobanje gomazeči ter bežeči možgani brenčijo kalibrirani na dobro odmerjeno dozo upočasnjenega tempa ter granitnih udarcih neusmiljene organskosti. Že slišite satanistično zaklinjanje in šepet demonične trojne šestice? Na plošči ste deležni predelave dveh že slišanih skladb - skladbe Hollowman ter Wolverine Blues - in s slednjo se najdete v sferi popolne teme in demence. "What u believe / is the vanity u conceive / What u love u don't pen / to put in a cage is to put to an end / Enamoured of the passion / life-sucking lust / u will never gain my trust" - besede, ki neustavljivo polzijo v vaše slušne kanale. Ogrevanje, ki ga kulinarično dovršeni Demon oplemeniti z nekaj najboljšega in najplemenitejšega skandinavskega obrtništva, počasni udarci bobnov pa vas pribijejo na kovinski križ, obrnejo naokoli ter vam naokoli obrnjeni pentagram vžgejo v čelo, na rit in še kam. Skladba Contempt ponudi alternativo z uravnovešenim druženjem tradicionalnega motenega atmosferičnega death metala. Temu se pridruži konvencionalni melodični imperativ pretencioznega hard rocka, nova doza kerozina pa se v ožilje vbrizga s skladbo Full Of Hell. "I've got sympathy for the devil / and demon is in my vein / I'm organized chaos / but don't call me stupid I'm insane" - stihi, ki ne potrebujejo tratenja dragocenega časa s poglobljenim v simbolizem metafor, saj jih ni! Sabbathovska transfuzija starega zvoka v nov organizem v skladbi Blood Song podkrepi umazani diskurz sočnih distorzij ter Petrovega popolnega zasenčenja kompanije s popolno vokalno nadvlado, po že omenjenem Hollowmanu pa vam postane jasno, da ste bodisi popolnoma podlegli z znojem in krvjo prepojenemu šarmu bodisi doživeli neozdravljive travme dolgo zanikanega odpora. "My hollow eyes / are staring down the hole/Jesus, Satan, Hitler / bought my soul / It's rotten and sour / but it's inside of me / I've got faith in the end / but you just can't fuckin' see" izzvenijo pred zadnjim refrenom, da bi se prevesilo dogajanje v demonično končnico.
Heavens Die ter sklepno dejanje, pesem Out Of Hand, ne popuščata z jeklenim prijemom, ki z umirjenim drobljenjem ubija še zadnje morebitne preostale preživele kosce nekdaj dvomečega, upornega samoniklega dvomljivca, ki je ostal v vaši duši. Petrov nadaljuje s svojim obračunom s krščanskimi neumnostmi na svoj način, ki ga odlikujeta neposrednost, celo groteskna preprostost in stremljenje za čistimi izvornimi znaki hude antijezusovske alergije. Skladba Out Of Hand se začne s citatom: "I am Jesus Christ!", ki mu Petrov neusmiljeno odgovori: "No you are not! You are fucking dead!" Do samega finala vas ločijo le slabe tri minute, z dvignjenimi sredinci ter plameni srda v srcu pa na koncu tudi sami prikimavate okrcavanju licemerne religiozne stance. "Jesus Christ / lord of flies / in disguise / FUCK!" Ni več kaj dodajati! Ali je lahko pekel še kaj bližje?
Wolverine Blues se kot tretje dejanje v Entombed zgodovini kot eden najboljših izdelkov ekstremnega glasbenega žanra. Ideali niso izdani, estetika ni porušena, ne manjka igrivosti in neposredne kritike, po me(n)talni plati pa dobite poln kalorični obrok vrhunskega zvoka z znojem prepojene garaže. Ljubezen in iskrenost do žanra ostajajo živi tudi zaradi tovrstnih glasbenih izdelkov, ki so zaznamovala obdobje, ki ga ni več ter se vtkala v zgodbo, ki ji lahko sledimo do danes. DNK je tako še žlahtnejši in zver tako prelestno privlačna tudi po dolgih desetletjih odraščanja! Tokratnemu poslušanju se, če ste le kaj pravega metala vajeni, enostavno ne smete odreči!
na vrh