Kitarski velemojster Steve Hackett se je, po štirih letih odkar je izšel »Beyond The Shrouded Horizon« (2011), vrnil z albumom »Wolflight«, ki spet vsebuje popolnoma nove solo skladbe. Štiriletna odsotnost kar se tiče komponiranja novih solo kompozicij pa še zdaleč ne pomeni, da gospod Hackett v tem času ni bil dejaven, saj je bil nadvse aktiven, tako v sklopu projekta Squackett, kot v studijskem in koncertnem obujanju slovite Genesis zapuščine. Že pred izidom »Wolflight« so letele upravičene kritike na smešno in precej ponesrečeno naslovnico, ki bi gotovo precej boljše izpadla, če bi se na njej nahajali samo volkovi, ampak daleč najbolj važna je seveda glasbena vsebina in tu Steve po svoji stari navadi ni razočaral.
Pravzaprav bi bilo res veliko presenečenje, če bi kar naenkrat ustvaril podpovprečen izdelek, glede na glasbeno zasedbo, ki mu je pomagala pri realizaciji albuma. Ta je sestavljena iz preizkušene ekipe, ki ga že nekaj let spremlja na koncertnih turnejah in vsebuje glasbenike takšnega kova kot so basist/igralec Chapman sticka/spremljevalni pevec Nick Beggs (Kajagoogoo, Steven Wilson), klaviaturist Roger King, bobnar/spremljevalni pevec Gary O'Toole, pihalist/spremljevalni pevec Rob Townsend ter spremljevalna pevka Amanda Lehmann.
Pri komponiranju posameznih »Wolflight« skladb sta Steveu pomagala njegova žena Jo Hackett in klaviaturist King. Vsi člani Steveovega banda posedujejo dober do spodoben vokalni talent, kar mu omogoča maksimalni luksuz na področju snovanja bogatih vokalnih harmonij, katerih na »Wolflight« zlepa ne primanjkuje. Pretežno simfoničnoprogrockovsko usmerjeni »Wolflight« je na splošno precej standarden in s tem kakovosten Hackettov izdelek, ki vsebuje nekaj prijetnih elementov svetovne glasbe, nekaj romantično-pastoralnih fines na akustični bazi, kopico bogatih simfoničnih aranžmajev ter nekaj trenutkov, ki mejijo na pop rock. Slednjih na srečo ni preveč, tako da ni nevarnosti, da bi se ponovil še kakšen mimostrel na ravni »Cured« (1981) ali »Highly Strung« (1983).
Kitarski inovator je, kot je to pri njemu že dolgoletni običaj, na »Wolflight« ponudil uravnoteženo količino električnokitarskih in akustičnokitarskih trenutkov, ki so obenem tudi glavni razlog, da bodo med »Woflight« vnovič uživali vsi ljubitelji kitarske virtuoznosti. Steve se je v glavni pevski vlogi tokrat znašel večkrat kot je to običajno pri njegovih solo projektih, vendar ni razloga za paniko pri vseh tistih, ki se zavedajo, da ni bil nikoli kakšen veliki pevski talent, saj ga skozi večino »Wolflight« skladb dobro krijejo spremljevalne pevske harmonije, občasno pa si pomaga z rabo vokoderja.
Večina besedil na »Wolflight« se nanaša na človeško težnjo po svobodi, pri čemer Steve na pustolovski način skozi posamezne skladbe obišče različne svetovne lokacije in to skozi različna zgodovinska obdobja, ki segajo od Antične Grčije (»Corycian Fire«), Daljnega Vzhoda (»Wolflight«) do ZDA v času boja za pravice temnopoltih ter Martina Luthra Kinga (»Black Thunder«). Na skladbi »Love Song To a Vampire«, kjer na bas kitari gostuje stari Squackett pajdaš in posebni gost Chris Squire (Yes), se Steve dotakne problematike družinskega nasilja, medtem ko na igrivem, na trenutke skorajda poprockerskem »The Wheel's Turning« obuja spomine na svoje otroštvo. Dramatična otvoritvena skladba »Out of the Body« je zabeljena z bogatimi orkestralnimi aranžmaji, medtem ko simfoničnemu kraljestvu delajo družbo Steveove variacije na električni kitari, pri čemer ne varčuje niti z igranjem po arabsko začinjenih lestvic. Naslovna skladba vpelje elemente Daljnega Vzhoda, pestre električnokitarske pasaže in bogate vokalne harmonije, ki zvenijo kot, da bi prihajale iz nekih starodavnih časov.
»Wolflight« je klasičen Hackettov album, ustvarjen po željah večine privržencev in dostojno nadaljevanje najboljših trenutkov njegove samostojne kariere, pa čeprav ne prinaša ničesar vznemirljivo inovativnega, saj je bila ponovno uporabljena že dodobro preizkušena in uspešna formula. Zelo dobra uravnoteženost med električnimi in akustičnimi, neoklasicističnimi trenutki, izvrstna raba orkestralnih elementov, vokalnih harmonij ter raznovrstnih vplivov svetovne glasbe ob spremljavi pustolovskih besedil so zaslužni, da »Wolflight« poslušalca zlahka popelje na čudovito in intenzivno glasbeno avanturo. To pa je bil očitno tudi glavni namen najnovejšega Steveovega studijskega dosežka.
na vrh