Wishbone Ash so se leta 1973, tik preden so izdali svoj četrti studijski album, »Wishbone Four« nahajali na artističnem pa tudi komercialnem vrhuncu kariere. Mojstrovina »Argus« (1972) jih je namreč nepričakovano izstrelila v stratosfero najbolj vznemirljivih rockovskih skupin tistega časa, kar je pomenilo, da so tedaj vsi pričakovali, da bodo z naslednjim dosežkom nadaljevali kakovostno raven tega izjemnega dosežka. »Wishbone Four«, zadnji album v režiji originalne Wishbone Ash postave, pa je številnim privržencem, pa tudi tisti poslušalski srenji, ki je z »Argus« šele začela odkrivati band, prinesel razočaranje, saj predstavlja precejšen slogovni odklon v zvezi s predhodnikom.
Njihove specifične dualne kitarske harmonije so na posameznih kompozicijah skorajda izginile oziroma so postale sila sramežljive, kot da bi se jih nenadoma za nekaj časa naveličali. Akustično kitarskih aranžmajev je bilo po drugi strani veliko, več kot kdaj koli prej, kar je bil po svoje plus. Posamezni pastoralni elementi na albumu sicer nekoliko spominjajo na nekatere trenutke z »Argus«, vendar tistega mističnega, rustikalnega in skrivnostnega vzdušja, ki je tako zaznamovalo prej omenjeni Wishbone Ash magnum opus, niso uspeli nikoli več ponoviti. To pomeni, da »Wishbone Four« še zdaleč ni bil slab album, le da ni uspel uresničiti izjemno visokih pričakovanj publike, ki je pričakovala še eno mojstrovino.
Namesto tega so Wishbone Ash na »Wishbone Four« postregli s serijo sicer kvalitetnih težko/artrockovskih zabavljačev in pastoralnih balad od katerih pa resnici na ljubo nobeden dosežek posebno ne izstopa, razen morda baladi »Everybody Needs a Friend« ter »Ballad of the Beacon«, ki se še dandanes včasih znajdeta na seznamu koncertnih izvedb. Otvoritveni dosežek, zabavni težki rocker »So Many Things To Say«, je zaznamovan z bluesovsko kitarsko frazo ter neobičajno razdraženim basistom Martinom Turnerjem na glavnem vokalu. Solidna otvoritev albuma, a resnici na ljubo prav nič posebnega. Precej bolj zanimivo izpade zelo lepa pastoralna balada »Ballad of the Beacon«, kjer je moč slišati nekaj čudovitih harmonij na akustični in električni kitari in kjer za kratek čas, tudi na račun nostalgično obarvanega petja kitarista Andya Powella, zavlada nekoliko bolj mistično vzdušje.
»No Easy Road«, še en temperamenten rocker na bluesovski osnovi, ki je izšel tudi kot single, je napol avtobiografska skladba na kateri je moč slišati tudi gostujoči klavir Grahama Maitlanda, pa tudi pihalno sekcijo, kar je bila sicer v primeru Wishbone Ash prava redkost. Glavni refren na račun vokalnih harmonij nekoliko spominja na priljubljeno pevsko prakso njihovih vrstnikov Uriah Heep. Na »Everybody Needs a Friend«, še eni prelestni baladi, kjer Wishbone Ash demonstrirajo izjemen smisel za polaganje romantično zvenečih akustičnih aranžmajev, se je v vlogi gostujočega klaviaturista znašel George Nash in s simfoničnim doprinosom pripomogel k stvaritvi izrazito nostalgične atmosfere. V zaključku se lahko slišijo tudi specifične Wishbone Ash dualne kitarske harmonije, katerih sicer na »Wishbone Four« ni ravno v izobilju.
»Doctor« je še en energičen rocker z mogočnimi kitarskimi pasažami in divjimi bobnarskimi krošeji v domeni Stevea Uptona, ki pa je v prvi vrsti namenjen dobri koncertni zabavi. Tukaj se na glavnem vokalu vnovič znajde Martin Turner s svojim nekoliko bolj grobim pevskim pristopom za razliko od subtilnejšega pevskega kamerada Andya Powella. Precej bolj navdušujoče izpade pastoralno začinjena balada »Sorrel«, ki spet nekoliko bolj spominja na stvaritve z albuma »Argus«, pri čemer, poleg prelestnih akustičnokitarskih harmonij in posameznih improvizacij, še posebno navdušijo melodične bas linije v domeni Martina Turnerja, pa tudi Powellov subtilni pevski pristop, ko se jasno čuti, da je kultni kitarist v izvedbo vnesel svoj čustveni maksimum. Škoda, da več skladb na »Wishbone Four« ni bilo zgrajenih v podobnem slogu.
Naslednja balada, »Sing Out the Song«, kjer ob počasnem ritmu vokalno pobudo prevzame Martin Turner, s svojim blues melosom sicer ni tako zanimiva, vendar v inštrumentalnih delih ponudi nekaj nadvse okusnih akustičnih okraskov. »Rock 'n Roll Widow«, kjer vokalno štafeto vnovič prevzame gospod Powell, s svojimi energičnimi kitarskimi pasažami in jahajočimi ritmi, predstavlja kvaliteten in temperamenten zaključek albuma, pa tudi 'mejaško' vzdušje Divjega Zahoda, ki za kratek čas zavlada skozi skladbo, ni zanemarljivo.
»Wishbone Four«, soliden dosežek, vendar artistični korak nazaj v primerjavi s predhodnikom, je predstavljal konec neke ere in sicer zgodnjega Wishbone Ash obdobja, ko se je za kratek čas zdelo da bodo postali večji od nekaterih kasneje precej bolj slovitih glasbenih imen. Originalni kitarist Ted Turner se je namreč po prvem uradnem Wishbone Ash koncertnem albumu »Live Tapes«, ki je prav tako izšel leta 1973, odločil posloviti od banda. Njegova zamenjava je postal Laurie Wisefield (ex-Home), ki je zdržal v vlogi člana banda kar 11 let in v tem času pomagal prispevati nekaj nadvse kakovostnih in zanimivih skladateljskih idej.
na vrh