Na prelomu šestdesetih v sedemdeseta so se pojavile tri čudovite, med seboj popolnoma različne skupine, ki so s svojim glasbenim izrazoslovjem pod isto streho združevale tako ljubitelje progresivnega rocka kot trdo rockerske zanesenjake. Vse tri je med seboj družilo, da so jih privrženci, zlasti v celinski Evropi oboževali, medtem ko so jih tedanji globoko zafrustrirani britanski glasbeni kritiki zaničevali iz dna duše, zato so bili večino kariere obsojeni, da v domovini niso mogli računati na širši komercialni uspeh. Privrženci Uriah Heep in Atomic Rooster so se nekako v istem času srečali še z enigmatičnimi Wishbone Ash, kateri so si naziv izbrali po bajalici (palici v obliki črke Y za iskanje vrednih kovin) in v trenutku je nastala ljubezen na prvi pogled. Navdih za ime skupine je prišel zaradi oblike Flying-V kitare, ki je bila od nekdaj glavni inštrument in zaščitni znak kitarista/pevca Andya Powella, še danes edinega originalnega člana te legendarne britanske art rockovske skupine.
Kultno četverico, katera je posnela njihove najboljše plošče, so poleg Powella tvorili še glavni pevec in basist Martin Turner, drugi kitarist Ted Turner ter bobnar Steve Upton. Wishbone Ash so si kultni status prislužili predvsem z večdelnimi (tercetnimi) kitarskimi harmonijami s katerimi so pomembno vplivali na kasnejše trdo rockerske in metalske skupine kot na primer Thin Lizzy ter Iron Maiden. Ta slogovni trend so predstavili že na istoimenskem prvencu, izjemno zanimivi mešanici trdega blues rocka, progresivnega rocka, jazza in folka, katerega se lahko upravičeno uvrsti med najboljše debute v povesti rock glasbe. Fantje so imeli srečo, da se je nekega dne Powellu med kitarskim jamom pridružil legendarni Deep Purple kitarist Ritchie Blackmore, kateri jim je med skupno turnejo leta 1970 omogočil podpis pogodbe z založbo MCA pri kateri so ostali kar enajst let.
Zanimivo, da sta bili za singla, verjetno zaradi kompaktnosti, izbrana "Blind Eye" ter "Queen of Torture," ki sta še najmanj zanimivi kompoziciji s tega odličnega prvenca. Otvoritveni "Blind Eye" se še ne more šteti za demonstracijo pravega potenciala te legendarne skupine, a gre vseeno za dinamičen trdi blues rocker s poskočnim ritmom, nabrušenimi kitarskimi frazami in živahnimi aranžmaji na 'salonskem' klavirju. S prepoznavnim Wishbone Ash ambientom se prvič zares srečamo na zimzelenu "Lady Whiskey", kjer tercetne kitarske harmonije v režiji Powella in Teda Turnerja prvič pridejo do polnega izraza, medtem ko vse skupaj povezujejo mogočni Uptonovi bobnarski prehodi. V ambientalne smislu se med seboj ves čas mešata uporniški gnev in melanholika skozi katero se izraža tipično ljubezensko razočaranje po zaslugi odličnega vokala Martina Turnerja. Powellova dinamična kitarska solaža, ki se perfektno zlije z osrednjo melodijo, nazorno dokazuje, zakaj je Ritchie Blackmore takoj znal prepoznati nebrušen talent, ko ga je prvič slišal igrati in se mu pridružil med skupnim jamom.
"Errors Of My Ways" je eden izmed dveh vrhuncev albuma. Tu nastopi tisti pastoralno-epski element zaščitnega Wishbone Ash glasbenega izrazoslovja, ko skozi melanholično obarvane tercetne kitarske harmonije, običajno povezane s trdim rockom, na subtilen način vnesejo tudi kanček folka. Ravno tovrsten zmagoviti recept je vedno odlikoval njihova najboljša dela. Powell in Ted Turner mojstrsko položene aranžmaje razširita s kompleksnimi kitarskimi improvizacijami, ki se navkljub zapletenosti lepo stopijo z melodično shemo te legendarne, med privrženci že skoraj ponarodele kompozicije. Borbeno razpoloženi "Queen of Torture" je krajši trdi rocker z jahajočim ritmom in okusnim prepletom kitarskih harmonij; pravcata mala šola za vse kasnejše trdo rockerske in klasično metalske skupine. Progresivno rockovsko obarvani "Handy", najdaljša kompozicija na albumu, se odpre z inteligentno improvizacijo na bas kitari, katera notri vnese kanček jazza, na kar sledi prehod v z melanholičnim ambientom prepojeno melodijo, kjer vnovič kraljujejo tercetne harmonije. V nadaljevanju z mogočnimi kitarskimi solažami lepo stopnjujejo dramatično vzdušje. Največjo presenečenje nastopi v zaključnem, bluesovsko obarvanem delu, ko nepričakovano, zgolj za en verz, vskoči vokal.
Vrhunec albuma pa v vseh pogledih predstavlja legendarni progresivno rockovski ep "Phoenix", še danes eden najboljših in najbolj priljubljenih dosežkov v povesti skupine, ki je obvezen del vsakega njihovega koncertnega repertoarja. Tu četverica polagoma, na izjemno subtilen način prek pletenja 'jokajočih' kitarskih harmonij počasi gradi dramo. Ta sčasoma, v zaključnem refrenu doseže epsko vrelišče. Skozi besedilo si ni težko predstavljati, kako mitološki ptič, antični simbol preporoda, življenja pa tudi destrukcije, prerojen vstane iz pepela in med divjim poletom v višave za seboj pušča pogorišče. "Phoenix" nosi še poseben emocionalni pomen za vse tiste ljubitelje Wishbone Ash, ki so slučajno kdaj prebrali epsko stripovsko umetnino Dark Phoenix Saga, katera je izšla deset let po tem albumu in se ambientalno odlično ujema s strukturo in sporočilom tega nepozabnega zimzelena.
Velikokrat se reče, da je 'vsak začetek skromen'. Za istoimenski Wishbone Ash prvenec ta trditev nikakor ne velja, saj se s svojo vsebino še dandanes uvršča med najboljše albume legendarnih britanskih art rockerjev, kateri so že zelo zgodaj dosegli izjemno artistično zrelost. Slednje se je na koncu žal izkazalo kot dvorezen meč, saj so že do svojega tretjega albuma, nepozabne mojstrovine "Argus" (1972), dosegli ustvarjalni vrhunec. Naprej se enostavno ni več dalo, zato je vse tisto kar je kasneje sledilo ostajalo v senci njihovih prvih treh albumov.
na vrh