Pink Floyd so bili po izidu svoje brezčasne mojstrovine "Dark Side Of The Moon" (1973) na nezaustavljivem pohodu in le še vprašanja časa je bilo, kdaj se bodo povsem suvereno znašli na prestolu progresivnega rocka. Za tovrsten zmagoslaven premik je poskrbela naslednja konceptualna umetnina z naslovom "Wish You Were Here", ki je v marsikaterem artističnem detajlu celo presegla svojega fantastičnega predhodnika. Prav nič ne bom slepomišil, če ga razglasim za njihov najzrelejši izdelek s katerim je ta legendarni britanski progresivno rockovski kolektiv ustvaril še en mejnik v povesti popularne glasbe. O njem sleherni glasbeni gurman še danes govori le z največjim spoštovanjem.
V času med nastankom "Wish You Were Here" se je le malokdo, razen najbolj zvestih privržencev, ki so bili z njimi že vse od začetka, še spominjal njihove izvorne podobe kultnih, a obskurnih pionirjev na področju psihadeličnega rocka in avantgarde iz druge polovice 60-ih, saj so v tem času zrasli v eno izmed zvočno najbolj sofisticiranih in priznanih rockovskih skupin 70-ih. Ravno v času, ko so se že na veliko sončili v soju svetovne popularnosti ter s prodajami plošč doživljali rekordne naklade, pa se je zgodil nepričakovan dogodek povezan s preteklostjo skupine, ki je ključno prispeval k oblikovanju zvočne podobe in koncepta tega albuma.
Med njegovim snemanjem se je v studiu nenadoma znašla groteskna in povsem nerazpoznavna podoba za katero se je zdelo kot, da pripada neki davni, že dolgo pozabljeni preteklosti. Le kdo izmed članov skupine bi lahko v debeluhu z obrito glavo in obritimi obrvmi, ki se je praskal z zobno ščetko, razposajeno poskakoval ter pri tem spuščal neartikulirane glasove, prepoznal njihovega tragičnega nekdanjega glasbenega tovariša Syda Barretta?
Syd, njihov originalni kitarist, pevec in glavni pisec besedil, za katerega so številni še danes prepričani, da je bil eden najbolj nadarjenih glasbenikov 60-ih, se pravi nekakšen "nebrušeni diamant", ostaja ena izmed najbolj tragičnih figur v povesti popularne glasbe. Potem, ko je bil v njihovih začetkih glavni vizionar in artistični vodja skupine, so mu duševni problemi, ki so se še poslabšali z uporabo različnih psihadeličnih drog, onemogočili nadaljevanje glasbene poti.
Po odhodu iz skupine, kateremu je sledila kratkotrajna ter neuspešna samostojna kariera, je za vedno končal svoje glasbeno ustvarjanje ter se kasneje, v sestrini oskrbi, posvetil amaterskemu slikarstvu. Njegovo psihično stanje je odtlej pogostokrat variiralo od tistega, kar bi "strokovnjaki" označili kot povsem običajno do odkrito shizofrenega. Ni jih malo, ki dvomijo o njegovi "norosti" in so prepričani, da je na ta način želel samo pobegniti pred pritiski nepričakovane slave in pričakovanj glasbene industrije. Očitno bo legendarni umetnik za vedno ostal velika enigma o kateri se bodo še naprej pletle številne legende.
Vsi štirje nekdanji glasbeni tovariši so potrebovali precej časa, preden so ga vendarle prepoznali. Ob tem šokantnem srečanju so tako Daveu Gilmourju, ki je v skupino prišel kot Sydova zamenjava, kot Rogerju Watersu, njegovemu nekdanjemu najboljšemu prijatelju, privrele solze. Globoko pretresena pa sta bila tudi klaviaturist Richard Wright in bobnar Nick Mason. Na isti dan je bila, povsem naključno seveda, tudi Gilmourjeva poroka med katero je Syd nenadoma izginil in se od tedaj nikoli več pojavil v širši družbi. Tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj pretresljivo pa je dejstvo, da je bilo to Sydovo poslednjo srečanje z nekdanjimi tovariši pred njegovo smrtjo leta 2006.
To pretresljivo srečanje je odigralo ključno vlogo, da je "Wish You Were" zavzel širše dimenzije kot je marsikdo pričakoval. Na koncu je postal veliko več kot še en vrhunski konceptualni album, saj se je obenem razvil v dramatično in izjemno ganljivo posvetilo članov skupine njihovemu tragičnemu tovarišu. Album po njegovi smrti zveni še bolj žalostno kot kdaj koli prej, če je to sploh mogoče. V Sydov spomin so posvetili tudi osrednje delo albuma, "Shine On You Crazy Diamond", fantastično epsko suito iz devetih sekcij, ki so razdeljene na dve polovici (na začetku in na koncu albuma). Po mnenju številnih privržencev gre celo za njihovo najboljšo stvaritev sploh s katero se lahko primerja samo še nepozabni "Echoes". Ironiji in tragični simboliki pa s tem še kar ni konca ob dejstvu, da se je Syd pojavil v studiu prav med nastajanjem te monumentalne kompozicije.
Dramatična himna o vzponu in padcu "norega diamanta" je bistvena, a še zdaleč ne edina konceptualna nit albuma. "Wish You Were Here" tudi v ostali pogledih ni običajen konceptualen album, ki bi se vrtel okrog neke osrednje teme ali zgodbe z zapletom in koncem, temveč gre za zbirko med seboj povezanih in precej globokih življenjskih sporočil. Te druži skupna lirična tematika, ki se navezuje na osamljenost, nerazumljenost in ujetost nadarjenega posameznika v sodobni tehnokratski in materialistični družbi, katera poveličuje povprečnost, pogoltnost in hinavščino.
S stališča skupine pa gre obenem za precej jedko kritiko skorumpiranosti tedanje glasbene industrije, kateri je bil denar pomembnejši od kvalitete artističnih dosežkov (o tem govorita skladbi "Welcome To The Machine" in "Have a Cigar"). Njeno nečloveškost so člani skupine velikokrat občutili na lastni koži. Predvsem Waters je zaradi tega z leti postajal vse bolj razočaran in zagrenjen. To je posledično pripeljalo k njegovi kasnejši odtujitvi od ostalih članov skupine ter še zabelilo njegov vse večji lirični cinizem.
Medtem je lirično sporočilo zimzelene naslovne balade ena izmed najlepših glasbenih izpovedi o osamljenosti in nezmožnosti zbližanja med dvema osebama med katerima bi lahko v drugačnih (družbenih) razmerah lahko vzklilo tudi "nekaj več". Odlično pa se nanaša tudi na obujanja spominov na izgubljeno prijateljstvo ali ljubezen, torej tematika h kateri se je skupina vedno znova vračala tudi v naslednjih letih.
Album je bil prvotno zamišljen kot zbirka posameznih del. Za tovrsten projekt je bil najbolj zagret Gilmour, a je na Watersovo pobudo na koncu prevladala ideja o konceptu. To je povzročilo, da je zazevala prva razpoka na relaciji med Watersom in Gilmourjem, katera je z leti prerasla v pravcati prepad in stanje, ko med seboj enostavno nista več komunicirala (in to ne samo na glasbeni ravni).
Ob vsem tem se skozi album ves čas pretaka izjemno melanholična atmosfera, ki se odlično ujema z Watersovimi pretresljivimi liričnimi sporočili o odtujenosti in osamljenosti v sterilnem družbenem sistemu, ki ljudi razdružuje namesto, da bi jih združeval. Prav ironično je, da so člani skupine, ki so bili med snemanjem, predvsem zaradi nenadejanega huronskega uspeha prejšnjega albuma, emocionalno skorajda povsem izčrpani ter precej odtujeni drug od drugega, na koncu uspeli ustvariti svoj čustveno najzrelejši izdelek.
Klasični Pink Floyd kolektiv se je še enkrat več izkazal za nedosegljive mojstre ustvarjanja presunljivih čustvenih planjav prek katerih poslušalca zlahka popeljejo do sicer nedosegljivih obzorij njegove zavesti. Posamezni glasbeni motivi so plod neverjetne magije, ki jo ustvarjajo predvsem zaščitne Gilmoureve melanholične in tenkočutne solaže na slide kitari, preplet Watersovih socialno ozaveščenih besedil ter dramatična kontrastnost njunih vokalov. Zelo pomembno vlogo pa, kot vedno, igrajo tudi Wrightove mojstrovine na sintetizatorjih, predvsem na VCS3 sintetizatorju, mini moogu in hammond orglah, ki v ozadju zagotavljajo presunljive in eterične simfonične zvočne zavese.
Pink Floyd so tudi tokrat uspeli na izjemen način združiti različne sloge posameznih inštrumentalistov in glasbene vplive iz svoje bogate glasbene preteklosti v sliko in priliko popolnosti. Poleg palete atmosferičnih zaves na klaviaturah, ki ves čas zagotavljajo izjemno ezoteričnost in Gilmourjevih na daleč prepoznavnih, večinoma bluesovsko usmerjenih kitarskih pasaž, so našli prostor tudi za razširjene solaže na saksofonu, ki so bile znova delo posebnega gosta Dicka Parrya. Na albumu je moč zaslediti tudi nekaj manjših eksperimentov z jazz fusionom in akustično pastoralo, ki je bila prisotna na nekaterih njihovih starejših izdelkih. Vnos slednje mu doda dodatno mero nostalgičnega patosa, ki se sicer vije skozi večino kompozicij.
Monumentalni uvod v album s "Shine On You Crazy Diamond (Part One)", prvim delom nepozabne epske mojstrovine, posvečene spominu na nerazumljeni genij "norega diamanta", je tista umetnina, ki še danes ostaja eden največjih dosežkov v analih progresivnega rocka. Že sam način, kako prefinjeno dodajajo posamezne glasbene motive in polagoma pletejo pretresljivo, melanholično vzdušje, je zadosten razlog za popolno čustveno in duhovno ekstazo.
Prvo sekcijo napove ambientalen uvod, ki se odpre z melanholičnimi zavesami Wrightovih sintetizatorjev. Ti v nadaljevanju odstopijo prostor krajšim pasažam na hammond orglah, medtem ko so v ozadju prisotni številni sintetizatorski efekti. Sčasoma vpade jokajoča Gilmourjeva solaža na slide kitari, ob obširni rabi različnih kitarskih efektov. Ta zavzame epske razmere in še potencira melanholično vzdušje. Nakar nenadoma vpade skrivnosten motiv, ki se skozi celotno tretjo sekcijo še večkrat ponovi. Gilmour tudi v nadaljevanju ne varčuje z močmi in vnese še eno gastronomsko ter izjemno subtilno kitarsko solažo, katera v trenutku seže v srce. Naposled v kompozicijo vpadejo tudi Nickovi bobni, nakar se prek dramatičnih rifov počasni tempo skladbe nekoliko pospeši.
S tem se odstopi prostor tistemu osrednjemu, monumentalnemu motivu celotne suite, ki pred očmi v trenutku izriše Sydovo tragično zgodbo. V četrti sekciji najbolj navduši Wrightova solaža na mini moogu in še tretja Gilmourjeva kitarska solaža, ki je tokrat nekoliko bolj po bluesovsko začinjena. V peti sekciji vpade Watersov vokal, medtem ko ga na vokalnih harmonijah v refrenih na dramatične način spremljajo Gilmour, Wright in gostujoči pevki. Po izvrstni, srce parajoči pevski predstavi, se v ospredju najdejo dualne kitarske harmonije, ki vse skozi ponavljajo isti rif. Že tako izjemno široke artistične razsežnosti te fenomenalne kompozicije pa dodatno zabelijo z vnosom Parryevih solaž na bariton in tenor saksofonu, ki kompoziciji dodajo tudi nekaj jazzovskega šarma. Skupaj s solažami na sintetizatorju in na krilih Gimourjevih arpedžijev, se prvi del te epske mojstrovine nenadoma izteče.
Album se prek mehanskih zvokov neposredno prevesi v mračno in dokaj shizoidno mojstrovino "Welcome To The Machine", ki je slika in prilika Watersovega glasbeno-liričnega genija. Gre za oster napad na glasbeno industrijo, kateri je grabežljivost do denarja pomembnejša od tega, da bi spodbujala glasbeni razvoj in popolno artistično svobodo. Obenem pa seva odkrito odklonilen odnos skupine do sodobnega tehnokratskega in razčlovečenega sveta. Ne samo v liričnem, temveč tudi v glasbenem smislu, gre za eno izmed njihovih najboljših in najglobljih stvaritev, ki s svojo dramatičnostjo in metaforiko nemočnega klica po svobodi, ostaja aktualna za vse čase.
Pink Floyd se tu še enkrat izkažejo kot veliki inovatorji in eksperimentalisti na področju naprednih glasbenih tehnologij tistega časa. Skozi celotno skladbo namreč uporabijo pisano paleto obdelanih efektov, večinoma na VCS 3 sintetizatorjih. Po repetativnih efektih, ki ustvarjajo zvočne odmeve, nastopi Gilmour s svojim trpinčenim vokalom. V njem se čuti popolna resigniranost nekoga, ki je podlegel tehnokratski nadvladi in nastopa samo še kot glas vpijočega v sintetično obdelani puščavi. Pretresljivo besedilo je tokrat brez Watersovega običajnega sarkazma. Dramatična pasaže na akustični kitari, podkrepljene z večdelnimi teksturami na sintetizatorjih in celim morjem melanholičnih efektov, ustvarjajo izjemno mračno in žalostno, skorajda že depresivno vzdušje, kakršno so bili sposobni ustvariti samo oni in kakršnega bo Waters na njihovih prihodnjih izdelkih samo še stopnjeval.
Prek posebnih efektov, ki spominjajo na oglašanje sirene, vpadejo posnetki glasnega pogovora. Sledi neposreden pretok v odlični "Have a Cigar", še en Watersov kompozicijski in lirični biser, kjer na glavnem vokalu gostuje popularni britanski folk pevec Roy Harper. Tudi tu gre za še eno brezkompromisno razgaljanje hipokrizije glasbene industrije, le da tokrat za Watersa nekoliko bolj tipičen, sarkastičen način. Besedilo so dodatno stimulirali neljubi pripetljaji z nekaterimi možmi iz glasbene industrije, ki so do tedaj pogostokrat mislili, da so Pink Floyd nek solo band z glavnim pevcem po imenu Pink.
Kompozicija po vokalni plati predstavlja enega redkih pevskih trenutkov v njihovi zgodovini na katerem ne sodeluje kdo izmed članov skupine. Watersu se menda nikakor ni posrečilo zadeti zaželenih visokih leg in si je pri tem skorajda poškodoval glasilke. Zato je bila prava sreča, da se je v bližini studia slučajno znašel Harper, ki je imel celo podobno barvo glasu in tako opravil odlično delo. Njegova dramatična, sarkastično zabeljena, vokalna ekspresija je namreč jedro te imenitne skladbe. V primerjavi z ostalimi kompozicijami na albumu je "Have a Cigar" bazirana na precej bolj neposredni in kompaktnejši rockerski osnovi, kjer so v ospredju žgoči rifi na električni kitari in basu. Slednje dopolnjujejo valujoče teksture na sintetizatorjih in električnem klavirju. Vse skupaj se zaključi s še eno izvrstno Gilmourjevo kitarsko solažo, katero presekajo nenavadni efekti sintetizatorjev.
Po kratkem intervalu, ki se sliši kot kolaž iz izsekov različnih radijskih postaj, sledi najbolj znano delo celotnega albuma in eno najbolj znanih del skupine sploh. Govor je seveda o nesmrtni akustični baladi "Wish You Were Here", ki poskrbi za redek trenutek svetlobe, upanja in optimizma, čeprav tudi tu prevladuje izjemna melanholija in Watersova lirična resigniranost. Besedilo govori o medčloveški odtujenosti in nezmožnosti normalne medsebojne komunikacije v sodobnem materialno zasičenem in bolnem kapitalističnem svetu. Obenem pa gre za še eno ganljivo posvetilo "noremu diamantu", ki celo po svoji smrti ostaja nerazumljen.
Če izvzamemo precej žalostno besedilo, gre za eno izmed njihovih najlepših balad, predvsem po zaslugi izjemne Gilmourjeve pevske in inštrumentalne predstave. Njegovo ustvarjanje nežne in hipnotične pastoralne melodije na akustični kitari prek polaganja okusnih rifov, da o barviti solaži sploh ne govorim, lahko omehča še tako ledeno srce. Neverjetna toplina in melodika njegovega vokala pa je tista s katero je tu dokončno osvojil srca vseh tistih privržencev skupine, ki so jim ljubši s čustvi nabiti romantični aranžmaji, kot pa pogostokrat siva eksistencialistična filozofija, ki jo je moč najti v Watersovi artistični liniji. Romantiko, nostalgičnost in eteričnost dodatno zabelijo Wrightove pasaže na mini moogu in klavirju.
Nesmrtna akustična klasika se zaključi s šumenjem vetra (efekti na VCS 3 sintetizatorju) in prelivu, bolje rečeno k vrnitvi in nadaljevanju fantastične epske suite in osrednjega dela albuma. Peto sekcijo "Shine On You Crazy Diamond (Part Two)" odprejo rožljajoči rifi na basu in melanholične pasaže na sintetizatorjih. Potem, ko Gilmourjeva kitara vzdržuje ritem, se vse skupaj prelije v še eno subtilno solažo na steel kitari, podkrepljeno s presunljivimi zvoki mini mooga v ozadju. V sedmi sekciji ponovno vpade identičen, a skrajšan motiv iz pete sekcije; tisti pretresljivi refren grajen na Watersovem vokalu ob spremljevalnih vokalnih harmonijah. Osma sekcija je grajena na izmenjavi subtilnih rifov na električni kitari in rožljanju basa, medtem ko se vmes sprehajajo navihane pasaže na sintetizatorju. Zaključna sekcija je najbolj pretresljiva izmed vseh delov suite, saj zveni kot kakšen pogrebni marš z dramatičnim stopnjevanjem na bobnih in klaviaturah. V izteku skladbe je, prek vse bolj oddaljenih valovanj sintetizatorjev, moč slišati kratek izsek osrednje melodije iz "See Emily Play", ene izmed Sydovih zaščitnih skladb.
"Wish You Were Here" ni samo eden glavnih dosežkov v povesti skupine, temveč eden največjih dosežkov v sodobni glasbeni umetnosti, ki v analih progresivno rockovske glasbe še danes sije z nezmanjšano močjo. Pink Floyd se je posrečilo ustvariti še eno glasbeno umetnino, ki je hkrati eno najlepših glasbenih posvetil kakemu človeškemu bitju. Z njim so Pink Floyd po mojem dosegli vrhunec svoje klasične ere, saj so predvsem na račun večne aktualnosti in človeškosti njegovih glasbeno-liričnih sporočil, ustvarili svoj najbolj zrel in celovit izdelek na katerem so še vedno delovali kot enovit glasbeni kolektiv. Tega je bilo žal v naslednjih letih konec, nesoglasja med člani so bila vse večja in Waters je sčasoma prevzel popolno artistično kontrolo. To jih je privedlo v še bolj družbeno angažirane, cinične in mračne vode, ki jih utelešata njihovi naslednji konceptualni mojstrovini. Vse bolj pa se je začela širiti tudi kal propadlega odnosa na relaciji Gilmour-Waters. Pri skupini, ki je nanizala toliko odličnih albumov, se je zelo težko odločiti, kateri je njihov najboljši izdelek, a če bi moral izbrati svojega najljubšega, je to zagotovo "Wish You Were Here". Po njegovi zaslugi se bo duh "norega diamanta" še naprej bleščal v nezmanjšanem veličastju.
na vrh