Se še kdo spominja davnega 20.10.2012, ko so v Orto baru nastopili Bleed From Within in Bury Tomorrow? No uvodna predskupina tistega davnega večera pa so bili japonski Crossfaith. Ti so se nahajali sredi promocije takrat aktualnega album »The Dream, The Space« (2011) in EPja »Zion« (2012). Takrat komaj znani japonski metalcore/electrocore bend, se je kmalu zatem, to je že na naslednji turneji z Bring Me The Horizon po Veliki Britaniji, odkatapultiral v špico priljubljenosti. Od takrat dalje polnijo ti fantje prizorišča s po več tisoč obiskovalci.
Kar je zanimivo pri Crossfaith je to, da imajo več izdanih EPjev kot studijskih albumov. Glede na staž delovanja skupine, ki se potika po planetu od leta 2006 dalje, je zadnji in še vedno aktualni »Xeno«, komaj četrti studijski album skupine. Za njim so Crossfaith izdai najprej split CD, potem pa nanizali do letošnjega leta še štiri EPje, zadnjega med njimi,, to je »Wipeout«, prav ob koncu letošnjega januarja.
Glede na relativno mešana občutja, ki jih je ponudila vsebina albuma »Xeno«, na katerem si je skupna privoščila izdatno mero eksperimentiranja s programskimi zvočnimi zankami in se pečala občasno celo s hiperplazijo zvočnega sintetiziranja, se z EPjem »Wipeout« slika znova obrača v prid pravoverne metalcore retorike, v kateri seveda spregovorijo zahrumijo v središču pozornosti prodorni riffovski zidovi! Na »Wipeout« se tako sintetiziranje umika v drugi plan, ostaja sicer prisotno, a je v miksu zvočne slike potisnjeno v ozadje. Bend pa pri tem ohranja nalezljivo ritmično kinetiko, ki sili poslušalca v gibanje – »na širna metalcore plesišča te galaksije« torej. Tri skladbe so izredno dobro zapakirane in posedujejo vse, kar zahteva kvalitetni metalcore. Sicer ne odkrivajo Crossfaith pri tem glasbene revolucije, a vzdržujejo z EPjem še naprej vso svojo prepoznavnost avtorske kredibilnosti in izraznih posebnosti.
EP je pospremljen tudi z zelo dobro produkcijo, kjer ne primanjkuje, kot britev ostrega, a zvočno debelega, riffovskega teroriziranja, podprtega s kompaktno ritmiko ter izvrstnim poveljevanjem vodilnega vokala, ki v svoji suvereni predstavi izraža zahtevano avtoriteto. Crossfaith so za Japonce hvalabogu spretni tudi v metriki rabe angleškega jezika, kar je ob primerjavah z njihovimi japonskimi vrstniki, zagotovo vrsta prednosti. Prepričljivo togotnega vreščanja je v kiticah znova kup, prehaja pa to vreščanje v refrenskih napevih v melodično čisto petje! Kompozicije vzdržujejo kompaktno privlačnost ter energetsko nabrušenost!
Zelo dobro in spretno zapakirana zgodba novega EPja, ki namiguje na to, da se znajo Crossfaith že s prihodnjim novim studijskim albumom znova izdatneje spogledati z vsebino prvih dveh studijskih albumov. To je k porastu decibelov v zvočni sliki z rabo našpičenih kitarskih fraz, ki stopajo na tem EPju znova v ospredje A previdno. Zaključkov ne gre vleči prezgodaj, saj so Crossfaith že pokazali v preteklosti, da radi preizkušajo nove stvari v svoji avtorski glasbi. Do novega albuma lahko torej uživamo v zvočnem terorju prave japonske metalcore blasfemije, ki ga naniza trojček v dolžini slabih enajst minut, na tem, več kot zglednem EPju!
na vrh