Devildriver so v zadnjih dveh letih šli skozi nekaj sprememb. Na rehabilitacijo je moral oditi dolgoletni basist Jonathan Miller. Skupina si je morala poiskati tudi drugo založbo, namreč legendarni Roadrunner Records je razpustil večino skupin, ko je prišel pod okrilje Warner Music. In Devildriver so našli svoje zatočišče pri Napalm Records.
Devildriver so si za Winter Kills vzeli več časa kot običajno, namreč da ostaneš inovativen s šestim studijskim albumom, je treba krepko premisliti, če so tvoje ideje še sveže. Vsekakor bi se lahko reklo, da so Devildriver skozi svojo kariero napredovali. Vsaj tako je bilo občutiti pri tretjem albumu The Last Kind Words, z albumom Pray for Villains pa niso prišli do takega dosežka, a z albumom Beast so se odkupili, ki je nedvomno najbolj agresiven izdelek skupine. Z Winter Kills niso želeli stopnjevati agresivnosti Beast, temveč so ciljali na večji poudarek na groovu, obenem so želeli do neke mere ohraniti melodičnost.
Devildriver so z Winter Kills ohranili vse lastnosti, ki so jih definirale skozi prejšnjih pet albumov. Temu primerna so besedila, ki bazirajo na Dezovem sovraštvu nad vsem možnim. A žal same skladbe ne pridejo toliko do izraza kot poprej. Na voljo je sicer nekaj zanimivih skladb, recimo skladba Ruthless s svojim Gojira groovom potrjuje, da tudi Devildriver spremljajo trende. Same melodičnosti je tokrat manj, kar je Devildriver odpeljalo stran od metalcora; še najbolj slišna komponenta metalcora je v skladbi The Appetite. Skupina se namreč bolj spogleduje z melodičnim death metalom, ki ga je s svojim grooversko obarvanim thrash metalom zamerikanizirala.
Kljub precej neizstopajočim skladbam je treba pri Devildriver pohvaliti izvirnost priredbe skupine Awolnation, Sail. Podobno kot na prejšnjem albumu, ko je skupina priredila skladbo Black Soul Choir od 16 Horsepower, so Devildriver v svojem stilu odlično predelali Sail od Awolnation. Vsekakor bi si od skupine potemtakem želeli slišati album priredb.
Winter Kills deluje na koncu malce rezervirano. Vsekakor ostajajo konsistentni, a pridejo do manjše ekspresivnosti kot prej. Tu ni toliko izstopajočih riffov, bobnov, melodij ali solaž. Tudi vokal Fafare deluje manj jezen kot prej. Mogoče je tudi kriva izbira producenta, namreč Mark Lewis (The Black Dahlia Murder, Whitechapel) se doslej ni izkazal s presežki. Devildriver v šesto ohranjajo svoj udarni in melodični stil, a verjetno jim malo eksperimentiranja ne bi škodilo.
na vrh