Magnum: Wings Of Heaven

"Wings Of Heaven" predstavlja še eno zlato poglavje v povesti melodično rockovskih odličnikov Magnum. Ti so z njim ustvarili enega izmed svojih najbolj bleščečih draguljev in album, ki v AOR analih še danes upravičeno zaseda zelo visoko pozicijo. "Wings Of Heaven" je nadaljeval serijo odličnih albumov ter slogovno usmeritev izvrstnega predhodnika "Vigilante" (1986). Skupina je na njem tako rekoč do popolnosti izpilila svoj pretanjen občuten za ustvarjanje in združevanje prvovrstnih melodičnih aranžmajev, večdelnih inštrumentalnih harmonij in antemičnih refrenov. Obenem je predstavljal njihov največji komercialni uspeh in tudi v tem pogledu velja za enega najbolj čislanih britanskih melodično rockovskih albumov iz druge polovice 80-ih.

Tony Clarkin, kitarist in idejni poglavar skupine, je zelo dobro izkoristil svoj veliki kreativni zanos in napisal nekaj izmed najboljših del v njihovi zgodovini. Posrečilo se mu je, da je na odličen način združil art rockovske zvokovne elemente njihovih zgodnjih albumov ter radiu prijazne elemente obeh predhodnih albumov. "Wings Of Heaven" je poln njegovih domiselnih, karakterističnih rifov, ki s svojo ostrino Magnum pogostokrat ponesejo povsem blizu hard rockerskim vodam. Tudi tokrat v besedilih ni varčeval s svojimi družbenokritičnimi in pacifističnimi pogledi na svet, zapustile pa ga niso tudi občasne fantazijske metafore, ki v njihovi glasbi nikoli niso izginile, čeprav legende in fantazijski svetovi v AOR-u nikoli niso bili popularni.

Če je Clarkin vedno predstavljal možgane in hrbtenico skupine, bi si legendarni pevec Bob Catley s svojimi emocionalnimi predstavami zagotovo zaslužil naziv njihovega srca. Težko je izpostaviti najboljše trenutke v njegovi veličastni karieri, a "Wings Of Heaven" kot celota nedvomno predstavlja enega izmed tistih najboljših. Ključni faktor za melodične in sočne teksture sintetizatorjev, ki so produkcijsko tu ves čas v ustreznem ravnovesju s kitaro, pa je bil klaviaturist Mark Stanway, možakar, ki je bil navkljub svojemu nekompleksnemu slogu sposoben številnih presenečenj. Mickey Barker je s svojim dinamičnim načinom bobnanja dokazoval zakaj se je od vseh njihovih bobnarjev obdržal najdlje medtem, ko so Lowove bas delnice, kljub nespektakularnosti zagotavljale solidno podlago. Produkcija je bila tudi tokrat izborna. Potem, ko Roger Taylor (Queen) in Dave Richards zaradi drugih obveznosti tokrat nista bila dostopna, je na pomoč priskočil Albert Boekholt in opravil zlata vredno delo. Razlika v produkciji je v primerjavi z "Vigilante" očitna, saj klaviature tu skozi album niso več v ospredju glede na kitaro, temveč zavzemajo enakovreden položaj.

Album odpre Magnum klasika in veliki hit single "Days Of No Trust", ki že takoj ponudi vse najboljše karakteristike njihove zaščitne oblike prvovrstnega AOR-a. Močne melodične harmonije ter antemični refren sta na izjemen način napeljana prek prefinjenih linij sintetizatorjev, sočnih rifov in odločnih bobnarskih prehodov. Izvrstni in precej bolj dramatični "Wild Swan" obenem demonstrira tudi njihove kompleksnejše, art rockovske korenine. V ospredju je udaren kitarski rifing, nenadni prehodi motivov ter veliko prostora za subtilne vložke na klaviaturah medtem, ko Catley ves čas skrbi za izjemno doživeto vokalno predstavo. Ne gre prezreti tudi obeh romantičnih AOR poslastic, hit singlov "Start Talking Love" in "It Must Be Love". Obe odlikujeta izjemno nalezljiva melodična refrena ter besedili o ljubezenskih peripetijah, ki pa žensko perspektivo dogodkov ves čas postavljata na enakovreden položaj z moško. Ni presenetljivo, da so se Magnum v svojih ljubezenskih besedilih vselej izogibali za tisti čas običajnih glam metalskih mačo klišejev in pogostih pretiravanj v zvezi z neizživetimi seksualnimi fantazijami.

"One Step Away" je odlična zmes zgodnjih, art rockovskih in kasnejših, v AOR usmerjenih Magnum, kjer sta v pravi harmoniji kompleksnost in neposrednost. Tu je tudi ustrezno mistično besedilo in zelo dobra Catleyeva interpretacija le tega. "Different Worlds" bi se lahko po sami strukturi razglasilo za manj dramatičnega naslednika klasike "How Far Jerusalem", spremlja pa ga tudi družbeno ozaveščeno besedilo o socialnih problemih našega sveta. "Pray For The Day" je še en imeniten, epski AOR buditelj, kjer lahko občudujemo izjemen način na katerega prehajajo med posameznimi, mirnejšimi in bolj udarnimi motivi. Sozvočje med kitarskimi harmonijami in grandioznimi pasažami sintetizatorjev je ponovno za prste oblizat medtem, ko Catley vokal vse skupaj ponese na vrh Parnasa. Zaključni, več kot 10-minutni ep "Don't Wake The Lion (Too Old To Die Young)" pa je še ena izvrstna zmes art rockovske preteklosti s številnimi operetnimi elementi in akustičnimi prijemi skupaj z arena rockovsko dramatiko ter konstantnim menjavanjem vzdušij.

Ni presenečenje, da je "Wings Of Heaven" pogostokrat omenjan takoj za "On A Storyteller's Night" (1985) kot njihov najboljši album in da so Magnum z njim (sicer za kratek čas) postali eni izmed glavnih zvezdnikov popularne glasbene scene iz druge polovice 80-ih. V času njegovega izida so bili resnično na vrhuncu svojih kreativnih in komercialnih moči ter za šalo polnili koncertne arene širom sveta. Naprej se preprosto ni več dalo zato je pot od tu počasi vodila navzdol, a brez kakšnih padcev in pretresov. Magnum so še vedno ostali upoštevanja vredna melodično/art rockovska sila, a nikoli več niso uspeli ponoviti kreativnega zanosa in komercialnega uspeha svojih albumov iz 80-ih. Kako pomemben album za skupino je "Wings Of Heaven" dokazuje tudi to, da so ga ob dvajseti obletnici izida, na temu dogodku namenjeni koncertni turneji, izvajali v celoti, sledil pa je tudi koncertni album "Wings Of Heaven Live".