Genesis: Wind & Wuthering

"Wind & Wuthering" je še zadnja klasična plošča skupine v pravem pomenu besede. Vsesplošen ambient albuma kot razodeva tudi naslovnica je skrivnosten, jesensko romantičen, podeželsko idiličen, ko si ob poslušanju glasbe lahko predstavljaš odpadajoče listje, prasketajoč kamin in razgled na idilično, zasneženo britansko podeželje ob pripovedovanju večernih fantazijskih zgodb ter srebanju vročega čaja. Naslov albuma je nastal po noveli Emily Bronte "Wuthering Heights" po kateri so inspirirane tudi zadnje tri skladbe na albumu.

Skupina je s prejšnjim albumom "A Trick Of the Tail" (1976) dokazala, da lahko uspešno premosti izgubo, ki jo je povzročil odhod karizmatičnega pevca Petra Gabriela in nadaljuje ob ohranitvi svojega klasičnega zvoka, kompleksnih kompozicij in simfoničnih aranžmajev. S tem albumom so to še potrdili in kritikom dokazali, da gre za glasbenike za katere ni nobena ovira previsoka. Tako v glasbi kot v besedilih je še vedno prisoten dobršen del misticizma in surealističnih zgodb po katerih je bila skupina znana v Gabrielovi eri. Tudi Collins, čeprav ponekod še vedno precej spominja na Gabriela, se je začel vse bolj uveljavljati kot samosvoj pevec (lep primer je balada "Your Own Special Way") in izstopati iz njegove sence. Po drugi strani je žal zadnja njihova plošča, kjer Tony Banks uporablja melotron in, še veliko pomembnejše, poslednja plošča genialnega romantičnega kitarskega virtuoza Stevea Hacketta, ki je nato zapustil skupino, da bi se posvetil svoji solo karieri. Hackettove frustracije s skupino so po Gabrielovem odhodu postajale čezdalje večje saj si je želel vse večje kreativne svobode in se po izidu svoje prve solo plošče "Voyage Of the Acolyte" (1975) začel vse bolj posvečati svoji solo karieri. Kljub temu je pred svojim odhodom prav na tem, svojem "poslovilnem", albumu ustvaril nekaj svojih najboljših kompozicij.

Otvoritveni, visoko simfonični ep, "Eleventh Earl Of Mar" obudi za skupino tako značilni viktorijanski romanticizem, ki nekako v stilu "The Musical Box" (Nursery Cryme, 1971) prek besedila govori zgodbo o starem baronu in njegovem sinu (gre za resnično zgodovinsko osebnost, Johna Erskinea, 11. grofa Mara, jakobitskega voditelja iz 18. stoletja). Veličastni zvoki klaviatur, predvsem Banksovega melotrona in orgel in Collinsovi izredno inovativni prehodi med bobni v otvoritvenem delu so resnično veličastni. Celoten ep ima neverjetno tekoče prehode med posameznimi harmonijami. Res imenitna skladba, ki brez dvoma sodi med številne klasike skupine.

"One For the Vine" je eden najboljših epov skupine sploh, ki odlično odseva jesenska idila in čas, ko gre narava na "zimsko spanje" ter slike angleškega podeželja v jesenskih nočeh, čeprav besedilo govori o politični manipulaciji in zlorabi moči. Skladba je polna čudovitih aranžmajev s sijajnim Collinsovim vokalom v ospredju. Odpre se s tihim, melanholičnim uvodom, ki ga krasi sijajen visoko melodičen refren z izredno visokim Collinsovim vokalom (za njegove razmere). V srednjem delu nastopi kataklizmični del, kjer kraljujejo Collinsova raznovrstna tolkala ter harmonija med Banksovimi klaviaturami ter Hackettovimi kitarskimi rifi. Je sijajen primer kako je skupini uspelo na prefinjen način združiti visoko kompleksnost in jo oviti v visoko melodične barve s sila všečnim, klasičnim refrenom.

Edini šibkejši trenutek albuma, predvsem za fane klasičnih Genesis in progresivnega rocka nasploh, predstavlja balada "Your Own Special Way", katero je spisal basist Rutherford in katera že daje slutiti kaj se bo dogajalo v prihodnosti, ko se bo skupina postopoma preusmerila v AOR ter pop vode. Kljub temu, da ima več skupnega s klasičnim rockom in popom kot s progresivnim rockom gre za povsem solidno, romantično kompozicijo, ki jim je prinesla prvi hit v ZDA ter visoko uvrstitev na glasbenih lestvicah širom sveta. Je grajena na visoko melodičnim refrenu z razčustvovanim Collinsovim vokalom, enostavnem ritmu in Hackettovi spremljavi na akustični kitari, ki vsebuje tudi enega izmed njegovih najbolj markantnih rifov na albumu. Vsekakor v mnogih pogledih prelomna skladba za skupino, kateri so po izidu tega albuma začele vse bolj dišati skladbe podobnega tipa.

Povsem drugačnega tipa je odlični intrumental "Wot Gorilla?", ki je kljub smešnemu imenu ena izmed najbolj kompleksnih in zanimivih stvaritev na tem albumu. Krasita ga predvsem Banksov melotron, Collinsovski jazzerski prehodi na bobnih (v najboljšem stilu njegovega takratnega jazz fusion projekta Brand X) in zlasti Hackettova čudovita kompozicija na kitari.

"All In A Mouse's Night" je epska stvaritev polna visokih in nizkih tonov med posameznimi instrumentalnimi prehodi. Tudi tokrat melotron odpre skladbo, ustvari široko orkestralno zaveso, čemur se kmalu pridružijo ostali instrumenti. Besedilo je dokaj bizarno in surealistično, a na nekoliko drugačen način kot je to počel sarkastični Gabriel. Lahko si predstavljate leglo miši, ki ponoči ko mačka ni doma rajajo v svoji izbi dokler se maček ne vrne domov in jih pohrusta. Zlasti Collinsova naracija o ogromni miši zveni precej groteskno. A kogar bizarno besedilo ne zanima kaj dosti bo osupnil nad pastoralno, keltsko instrumentalno pasažo v drugem delu skladbe, kjer so vsi visoko simfonični elementi položeni na jazzerski ritem liniji in kjer so slišne vse glavne odlike skupine.

Eden najboljših trenutkov plošče je skladba "Blood On the Rooftops", ki sodi med klasične kompozicije skupine in je, v njihovi najboljši tradiciji, nabita z visoko dramatiko. Hackettova melodična akustična kitara odpre prvi del skladbe. Kmalu se mu pridružita Banksov sinthesizer in melotron ter Collinsov skrivnostni vokal. Še ena sijajna stvaritev skupine, polna keltske pastorale z veličastnim, epskim refrenom.

Ostale tri skladbe so med seboj povezane in pravzaprav predstavljajo konceptualno trilogijo po že omenjeni noveli Emily Bronte.

"Unquiet Slumbers for the Sleepers…" je sijajen krajši instrumental grajen na Banksovem kataklizmičnem melotronu ter ostalih klaviaturah ter Hackettovih hitroprstnih mojstrovinah. Dramatika je izredna in kmalu sledi prehod v…

"…In That Quiet Earth", ki se trese od številnih odličnih Collinsovih jazzerskih prehodov na bobnih, monumentalnih, tokrat skoraj "floydovskih" Banksovih klaviaturah pa odlične Hackettove solaže v zadnjem delu (ironija je, da je Hackett na tem, svojem poslednjem studijskem albumu s skupino, pokazal nekaj svojih najboljših stvaritev). Je prav gotovo ena najbolj jazzerskih stvaritev skupine.

"Afterglow" je najboljši možni, epski, zaključek plošče, popolna zmaga, ki na nek način ponazarja tudi simbolični konec nekega obdobja (Hackettov skorajšnji odhod, postopen prehod skupine k krajšim in manj kompleksnim skladbam) in slovo "klasičnih" Genesis. Veličastne simfonične zavese na melotronu, čudovitem inštrumentu katerega Banks po tem albumu ni nikdar več uporabil, predstavljajo enega najbolj emocionalnih trenutkov kake Genesis skladbe sploh.. Skladba je postala priljubljen zaključek rednega dela takratnih koncertnih nastopov skupine in je prav gotovo eden najboljših, epskih zaključkov skupine.

Po tej imenitni plošči in Hackettovem odhodu je band izgubil še en velik del magije in romanticizma in nič več ni bilo tako kot nekoč, čeprav je skupina nadaljevala svoje poslanstvo ter celo v "oslabljeni" zasedbi naredila številne dobre plošče, ki pa so imele vse manj povezave s progresivnim rockom. Plošča je tudi to pot skoraj popolna perfekcija z morebitno izjemo rahlo pocukrane, a komercialno sila uspešne Rutherfordove balade "Your Own Special Way", ki je bila že znanilec glasbene prihodnosti skupine. Težko je bilo naslediti tako mojstrovino kot je bila "A Trick Of the Tail" (1976), a enako bi lahko rekli za vsak predhodni klasični album skupine od "Trespass" (1970) naprej. Kot večina velikih klasičnih prog rock skupin, ki so postavile žanr na noge, so se tudi Genesis konec 70-ih, ob pojavu punka ter nekoliko kasneje new wavea preusmerili v komercialnejše vode, nekoliko zaradi tega da bi si zagotovili svoj glasbeni obstanek, nekoliko pa tudi iz želje po večjem komercialnem uspehu. "Wind & Wuthering" je torej njihova poslednja progresivna, klasična mojstrovina s katero je bilo konec njihovega najbolj kreativnega obdobja, ko je skupina skupaj z ostalimi velikani svojega žanra odkrivala meje rock glasbe.