Švedska melodična death metal zasedba Arch Enemy v zadnjih letih uživa neverjeten sloves. Čeprav se je zdelo, da bo popularnost po odhodu pevke Angele Gossov padla, se je obrnilo celo na boljše. Alissa White-Gluz, pevka kanadskega porekla, je stopila v velike čevlje in več kot prepričala. Prodaja Arch Enemy albumov ni upadla, koncerti pa so temu primerno polni. Prvi album, na katerem se je predstavila (War Eternal, recenzija TUKAJ), se je dobro prijel. Kakšne bistvene spremembe sploh ni bilo moč čutiti, le Alissa je želela razširiti vokalni spekter z občasno rabo spevnih vokalov, kar je počela že v skupini The Agonist. Skupina je vmes pridobila tudi novega kitarista, mogočnega Jeffa Loomisa (Nevemore, Conquering Dystopia), ki je eden najbolj priznanih modernih metal kitaristov.
Navdušenje, da bo Jeff Loomis sodeloval Michaelom Amottom pri pisanju novega Arch Enemy albuma, je bilo nepopisno, a do tega ni prišlo. Amott je dejal, da Loomisov stil, ki je bil posebnost skupine Nevemore, ne sodi v Arch Enemy, tako da je bil za pisanje albuma tudi tokrat odgovoren Michael Amott sam, ki je tudi producent albuma. Loomisu pa je na koncu dovolil prispevati nekaj solaž. Michael je sicer nedvomno izkušen pisec in izjemen kitarist, a vendar brez pomoči brata Christopherja Amotta, ki je odšel po albumu Khaos Legions, preprosto ne premore več svežine in inovativnosti, kar se je močno občutilo na War Eternal. Mlajši Amott je medtem obudil zasedbo Armageddon, s katero je pokazal, kako zveni bolj starošolski melodični death metal brez olepšav. A tako Arch Enemy ne morejo zveneti, ker rabijo pompoznost in nalezljivost, da pritegnejo večjo maso poslušalcev.
Če se obrnemo k albumu: Will To Power se prične z melodičnim inštrumentalnim introm Set the Flame to the Night, ki celo malce spominja na intro v album Khaos Legions. Pričakovano Will To Power eksplodira s skladbo The Race, hitro in udarno z močno ritem sekcijo in kitarami, ki vrh dosežejo v solo sekciji. Za poudarjanje agresivnosti skladbe pa Arch Enemy podajo hardcorovsko obarvan refren. Vokal White-Gluzove je temu primerno močan in jezen. Začetek je soliden, a dokaj hitro se izkaže, da pretiranih ambicij tu ni bilo, kar se pokaže z naslednjo generično skladbo Blood in the Water. Amott in kompanija so se sicer potrudili, da bi naredili raznolik album, a kot celota zadeva preprosto ne prepriča. Seveda se najde kakšna svetla točka, precej obeta prvi singel The World Is Yours, ki se izjalovi z osladnim predelom, vseeno je preostanek relativno poslušljiv. Seveda pa to ne velja za skladbo The Eagle Flies Alone, ki zveni klišejsko in patetično, seveda pa izstopa refren s še bolj klišejskim besedilom, ki bi ga lahko pripisali tudi Ektomorf. Tu se tudi pokaže, da Arch Enemy na zadnjih albumih radi ponavljajo svoj recept, ki temelji na sing-along refrenih. Na srečo monotonost razbijajo z virtuoznimi solažami ter raznimi melodijami, kar daje skupini že od nekdaj posebnost in tudi nekaj upanja za naprej.
Po nekaj skladbah je več kot očitno, da Arch Enemy nočejo več komplicirati ali eksperimentirati. Vrh patetike seveda album doseže z baladno obarvanim Reason to Believe, kjer White-Gluzova pokaže svoje sposobnosti lepega petja, ki preide v "vreščanje" v stilu njene bivše zasedbe The Agonist. No, za tem se pojavi upanje. Skladba First Day in Hell z introm, ki spominja na Slayer, je kitarsko močna, kar daje občutek, da skupina ni delala le na pomembnosti refrena. Po kratki inštrumentalni skladbi Saturnine Arch Enemy ponudijo malce daljšo skladbo Dream of Retribution, ki ima dober potencial z melodiko, a proti koncu vse skupaj deluje preveč repetitivno in razvlečeno.
S pomočjo masovne produkcije je skupina celo dala nekaj na epskost, tako da je občasno prisoten tudi klavir in razne orkestracije. To še posebej izstopa pri zaključni skladbi A Fight I Must Win, ki je definitivno svetla točka tega suhoparnega albuma.
Produkcijsko je album močan, izvedba je nedvomno vrhunska, kitare še vedno izstopajo z vsemi vragolijami, boben je dinamičen, čeprav na trenutke malo preveč power metalski, bas dober podpornik kitari, vokal pa tudi primerno močan. Težava je zgolj v tem, da so skladbe predvidljive in nedomiselne. Prav tako se pojavi tudi nekaj fillerjev, kar potrjuje dejstvo, da je bil album spisan precej na hitro. Tudi čez sam zvok se ne morem pritoževati. Jens Bogren (Kreator, Amon Amarth) je ponovno opravil vrhunsko delo.
Novim oboževalcem skupine bo album vsekakor pisan na kožo, starejši poznavalci pa bodo zaznali, da je članom Arch Enemy preprosto zmanjkalo navdiha in pravih idej, zato so temu primerno ustvarili generičen in pozabljiv izdelek, kjer svetlih trenutkov krepko primanjkuje. Verjetno bi bil skrajni čas, da se v skupino vrne Christopher Amott in s svojimi idejami popestri godbo? Za zdaj bolj kaže, da bo skupina prej lansirala kolekcijo modnih oblačil …
na vrh