Kaj vse te lahko ubije v Avstraliji? Morski psi, meduze, krokodili, na desetine strupenih vrst kač in pajkov, verjetno pa tudi lačni dingoti, nataknjeni kenguruji, Crocodile Dundee in stekle koale. Ubijajo pa tudi avstralski black/thrash veterani Deströyer 666. Ok, roko na srce Deströyer 666 so danes avstralski ravno toliko kot AC/DC (originalno seveda Škoti), saj že več let živijo in delujejo v Evropi, a zaradi tega niso nič manj strupeni. Uničevalec se po debelih sedmih letih, kolikor je minilo od izida albuma Defiance (2009), vrača z novim toksinom Wildfire in ta je na nek način verjetno kar najbolj prelomen albuma kariere.
Skupino je namreč pred slabimi štirimi leti zapustil dolgoletni kitarist Shrapnel, glavni krivec za neizprosno baražo black/thrash rifov in vprašanje je bilo, če se bo bendu uspelo pobrati po odhodu enega svojih glavnih avtorjev. To je jim je uspelo v takšni meri, da Shrapnela sploh ne pogrešaš že od prvih trenutkov albuma naprej.
Wildfire je v primerjavi s preteklimi izdelki precej bolj čist in spoliran izdelek, kar pa ne pomeni, da je kaj manj surov, brutalen in agresiven. Še vedno so tu vsi nepogrešljivi elementi Deströyer 666 – trgajoči thrash rifi, nalezljive melodije in značilen »hook«, ki jih ločuje od žanrsko podobnih, a bolj primitivnih bendov, le da se to pot še bolj kot prej skozi album pretaka in kanalizira ljubezen K.K. Warsluta do klasičnega heavy metala. Kar je še gluhemu jasno že po prvem ubijalskem falzetnem kriku v uvodnem Traitor.
Deströyer 666 skozi Wildfire zdrvijo neizprosno kot vsi štirje jezdeci apokalipse v enem in za seboj pustijo zgolj čisto pustinjo, ki jo prepreda velik oblak ognjevitega soliranja, neizprosne rifaže in vrhunskih »sing-a-long refrenov«. Vse od uvodnega ubijalca Traitor se vrhunci vrstijo eden za drugim, saj že Live And Burn s svojo energijo ugrizne, piči in zastrupi kot ves zgoraj našteti živelj. Inštrumentalni Artiglio del Diavolo je zgolj krajši heavy metal uvod v najboljši komad albuma in brez dvoma enega boljših komadov benda sploh, Hounds At Ya Back, ki ga odlikuje predvsem sunkovito stopnjevanje intenzitete in izjemen refren, ki bi moral absolutno postati koncertna stalnica. V drugi polovici se nekoliko slabše sicer obneseta ne povsem učinkovita Hymn to Dionysus in Die You Fucking Pig!, a okus popravijo naslovni rušilec, motörheadovski White Line Fever in epski zaključek s Tamam Shud.
Deströyer 666 so na Wildfire to kar je Pratchettov Smrtež – govorijo (in igrajo) glasno, gromko in Z VELIKIMI ČRKAMI! Več kot dovolj dober razlog, da Divjega ognja jutri, 14.4.2016, ne zamudite v Channel Zeru!
na vrh