Saga: Wildest Dreams

Manekenska naslovnica "Wildest Dreams", na kateri v poslušalca s prisiljenimi nasmeški na obrazih zrejo trije preostali originalni člani večno prezrtih kanadskih art rockovskih veličin Saga (ki so seveda vse prej kot manekeni), na prvi vtis ponuja logično mero skepse do glasbene vsebine albuma, ki pa že po prvem poslušanju pomiri strahove, da se je skupina prodala zapeljivemu vonju bankovcev. Skupina, ki je konec 70-ih in v začetku 80-ih presenetila s svojim unikatnim, melodičnim pristopom k progresivnemu rocku ter ustvarila lepo število izvrstnih albumov (kot tudi hitov), se je na prejšnjem albumu, zelo solidnem "Behaviour" (1985), več kot očitno podala v svet pop rocka in svoj zvok naredila še bolj dostopen tedanjim radijskim valovom. Nekako povsem logična in razumljiva poteza za tisti čas (od nečesa je pač treba bilo živeti), ko so se mnoge prog rockovske skupine prilagajale radijskim valovom s tem, da so Saga še naprej uspeli ohranjati zavidljivo artistično raven in ohranili svoje bistvo. Saga so sicer že od svojega rojstva vsebovali komponento širše dostopnosti, z izidom "Wildest Dreams" pa je njihovo spogledovanje s svetom popularnega rocka doseglo svoj vrhunec.

Pomemben dejavnik, da je skupina, ki jo je od nekdaj odlikovala izvrstna produkcija (ta je tudi tokrat na zavidljivi ravni), postala še bolj dostopna širšemu občestvu je tudi v opazni spremembi zvoka na račun odhoda dveh pomembnih članov. Čeprav klaviature nikoli niso bile najpomembnejši del njihovega zvoka pa je (začasen) odhod dolgoletnega klaviaturista Jima Gilmourja, katerega sta za ta album družno zamenjala basist Ian Crichton ter pevec Michael Sadler (oba sta bila sicer že dolgo dodatna, priložnostna klaviaturista) opazno vplival na to, da te zvenijo dosti mehkejše in manj prožno (zaman boste iskali kakšne duhovite solaže). Glede na to, da so želeli namerno poenostaviti svoj zvok v bolj pop vode me slednje niti ne moti saj večina aranžmajev še vedno zveni dovolj sočno, da se zna v njih brez problema uživati. Kdor od "Wildest Dreams" pričakuje kakšen odkrit progresivni rock bo pač ostal lačen; Saga nikoli niso zveneli bolj pop. Najbolj nenavadno poteza, ki so jo storili je bila morda ta, da je Stevea Negusa (njegov odhod je bil prav tako začasen) za bobni zamenjal iz jazza izhajajoči Nemec Curt Cress, ki se je prej kalil pri nemških jazz fusion prvakih Passport. Njegov jazzovski pristop so Saga dobro izkoristili. Slednje se najbolj opazi na veliki vsebnosti elektronskih bobnov in raznovrstnih tolkal. Seveda so vsi trije originalni člani (se pravi Sadler in brata Crichton) tisti, ki skupini zagotavljajo prepoznavno zvočno kontinuiteto in razlog, da je album vse prej kot brezbarven pop.

Na albumu je izobilje skladb, ki so bile kot ustvarjene za hite. Izjemno prefinjeni "Don't Put The Fire", kjer Cressova elektronske tolkala oblikujejo krhek ritem medtem, ko za osrednjo melodijo skrbijo fine plasti sinthesizerjev je prvovrstna melodična poslastica. Zelo dobra, na milje prepoznavna, interakcija med mogočnim Michaelovim vokalom in nabrušeno Ianovo kitaro, skladbi daje tisti potrebni, začinjeni nadev, ki Sago loči od navadnega pop banda. Romantično sanjavi "Only Time Will Tell" je bil eden največjih pop hitov v zgodovini skupine. Osrednji motiv in refren me celo nekoliko spominja na The Police klasiko "Every Breath You Take", čeprav je ta podobnost zgolj naključna in jo vsakdo ne bo zaznal. Povsem preprosta osrednja melodija in bazičen, jazzovski ritem je nadgrajen z odličnim refrenom in duhovitimi pasažami na kitari. Končen rezultat je izjemno romantično vzdušje. Saga ne prej, ne kasneje niso zveneli tako všečno radijskim valovom, kar pa to pot ni mišljeno v negativnem kontekstu. Tudi naslovni "Wildest Dreams" je zelo dober pop rock z močnim hit potencialom, katerega odlikujejo elektronska tolkala, ultra melodičen refren (izvrstno večglasje) in energične kitarske pasaže. Duhovitih prehodov ne manjka kot tudi izvrstne kitarske solaže, tako značilne za Iana Crichtona. "Chase The Wind" je še ena izjemno sočna in duhovita pop stvaritev, polna številnih prepoznavnih Saga okraskov in ultra melodičnega, zmagoslavnega refrena, ki bi sodil na vrh tedanjih radijskih lestvic. Preprosto, brez kakšnih inštrumentalnih zavitkov vendar izjemno okusno.

"We've Been Here Before" je spet nekoliko bolj v duhu klasičnih Saga, čeprav gre tudi tokrat skoraj za popoln pop rock. Izvrsten, mogočen refren je obogaten s številnimi ritmičnimi menjavanji, duhovitimi okraski na sinthesizerjih in solažo vredno "kitarskih herojev" tistega časa. "The Way of the World", ki je verjetno najtrše delo na albumu, me v marsičem spominja na nekatere stvaritve, ki so jih kasneje ustvarjali tudi It Bites. Tokrat se Saga odločijo, da bodo spet malo "komplicirali" (v mejah prog popa seveda). Po duhovitem motivu na sinthesizerju nas preseneti odličen rifing, čemur sledijo številna ritmična menjavanja in soliden inštrumentalen del. Čeprav Michael na večini albuma nalašč ne poje z vsem svojim vokalnim razponom je prav njegov mogočen, karizmatičen vokal verjetno glavni temelj, ki drži album pokonci in ga rešuje pred tem, da bi skupina zvenela preveč komercialno. To se še posebno izkaže na solidni power baladi "Angel", ki bi s kakšnim drugim pevcem za mikrofonom najbrž zvenela katastrofalno osladno medtem, ko on iz nje uspe ustvariti delo, ki se uspe dotakniti poslušalčevih najglobljih emocij. Poleg tankočutnega refrena lahko občudujemo tudi odlične inštrumentalne delnice s finimi zavesami klaviatur in namazanimi kitarskimi pasažami. Skladba bi se glede na refren in besedilo lahko imenovala tudi "Fallen Angel". Zaključni "Don't Look Down", ki je od vseh del na albumu morda najbolj podoben tisti klasični Sagi, ki nas je navduševala z inštrumentalnimi duhovičenji, nas preseneti z grozljivo-duhovitim inštrumentalnim uvodom na klaviaturah in Jimovem basu (tista njihova stara, prepoznavna "finta" v slogu miške, ki panično teka po labirintu). V nadaljevanju gre za izjemno zanimivo mešanico prefinjenosti in energičnosti. Ianovi razbeljeni rifi ter mogočen vokal so položeni na izjemno mehko plast klaviatur in precej minimalističen ritem. Inštrumentalni del je zelo sočen ter lepo demonstrira Ianov pa tudi Cressov talent (izjemna kombinacija elektronskih in akustičnih bobnov). Zelo dober zaključek enega izmed najbolj zanimivih prog-pop albumov 80-ih.

"Wildest Dreams" je izvrsten pop rock album s progresivnimi elementi tu in tam (ne da bi morali ljubitelji skupine ob tem pozabiti na njihovo preteklo prog rockovsko izročilo), ki se opazno razlikuje od večine pop rock albumov tistega časa, kateri so bili narejeni predvsem za kopičenje zelencev. Art rockovska komponenta je ves čas visoko prisotna, obenem pa ne gre prezreti dejstva, da nobena tedanja pop skupina ni imela podobnega zvoka kot Saga. Rezultat je kopica bolj in manj odličnih pop skladb, ki bodo očarale vse tiste, ki cenijo inteligenten pop rock. Album bi znal biti všeč tako ljubiteljem skupin kot so Yes in Queen (v njihovi fazi iz 80-ih, seveda). Tisti puristi, ki ne prenesejo art rocka, prog popa in ostalih izpeljank na meji med progresivnim rockom in popularnim rockom pa naj se albumu raje izognejo, čeprav ne bi škodilo, če bi si kdaj razširili obzorja. Zlasti v primerih, ko gre za kvalitetno glasbo, narejeno z dušo in srcem. Edino kar me na albumu nekoliko moti je njegova precejšnja kratkost (manj kot 40 minut) – naokrog se obrne kot bi mignil (kar v določenem pomenu niti ni slabo). "Wildest Dreams" je bil vrhunec pečanja skupine s svetom popa, kajti že z naslednjim albumom so se Saga vrnili v svoje precej bolj prepoznavne art rockovske/prog rock vode ter h kompleksnejšim motivom.