Hackett, Steve: Wild Orchids

Mojster Hackett je kot staro vino. Leta se mu namreč prav nič ne poznajo, prav nasprotno. Še vedno namreč ustvarja prav tako vznemirljivo glasbo kot jo je ob svojih začetkih. Za razliko od prejšnjega albuma "Metamorpheus" (2005), ki je bil popolnoma klasično obarvan z obširno uporabo orkestracije, je Steve tokrat omejil orkester le na posamezne skladbe ter se vrnil k svojim prog rockovskim koreninam. Rezultat je še en izjemno raznolik album, ki glasbenega sladokusca navdušuje od začetka do konca. Celo Steveov vokalni prispevek že dolgo ni zvenel tako dobro, predvsem v smislu emocionalnosti in raznolikosti, kot tokrat. Pravzaprav ima "Wild Orchids" presenetljivo veliko vokalnih vložkov in na njem sta zgolj dve inštrumentalni deli. Njegovega neverjetnega mojstrstva električne in akustične kitare pa sploh ni več treba posebej izpostavljati razen tega, da znova preseneča z nekaterimi novimi zvoki. Steve namreč na "Wild Orchids" ob ohranjanju svojega prepoznavnega zvoka, ki temelji predvsem na klasični glasbi, preskakuje med posameznimi glasbenimi stili kot že dolgo ne: od klasičnih vložkov, intenzivne orkestracije, zaščitno prepoznavnega prog rocka, bluesa pa vse do ameriškega folk rocka. Seveda pa se dosledno s spreminjanjem stilov posameznih del spreminja tudi vzdušje na albumu, v čemer je bil Steve prav tako vedno mojster. Ob tem, da na posameznih delih še vedno preseneča z nekaterimi izvirnimi in prej še nikdar uporabljenimi idejami. Od njegovih dolgoletnih sodelavcev je tudi tokrat tu njegov brat John na flavti in vselej odlični klaviaturist Nick Magnus.

"A Dark Night in Toytown" se odpre z navito in dramatično orkestracijo, Steveovim klasicističnim in preciznim drgnjenjem strun ob spremljavi njegovega skrivnostnega vokala. To je hitra in intenzivna skladba s številnimi vmesnimi orkestralnimi pasažami ter udarnimi refreni. Steveova udarna hard rockerska solaža v srednjem delu skladbo še dodatno razširi in jo v njenem drugem delu spravi še na višjo artistično stopnjo. Čudovite orkestralne pasaže z neverjetnim delom Steveove električne kitare ves čas vzdržujejo dramatično in kompleksno vzdušje. Nadvse primeren začetek albuma, ki navdušuje v vseh pogledih in poslušalcu sporoči, da je Steve še vedno neuničljiv. Transcedentalno psihadelična "Waters Of The Wild", kjer Steve mojstrsko menja med tradicionalnima indijskima inštrumentoma, akustičnim sitarjem in električnim sarangijem, se odpre z orientalskim etno bobni ter sitarjem. Rezultat je pravcata ambientalna in transcedentalna psihadelična mojstrovina, katere se ne bi sramovali nit kakšni The Beatles s konca 60-ih. Steve tu več kot uspešno združuje orientalske ritme svojimi kitarskimi solažami. Ti orientalski okraski zvenijo še boljše, ko se jim pridruži flavta. Steve navdušuje tudi s psihadelično zvenečim vokalom. Zadnji del pa je preprosto fenomenalen s številnimi solažami na električnem sarangiju. S "Set Your Compass" je Steve ustvaril zanj prepoznavno skladbo, ki sloni na mističnem vzdušju. Sanjavi vokal in akustična kitara gradita osrednjo, nadvse nežno, melodijo. Nenavadni "Down Street" je najdaljše delo na albumu, ki v prvem delu vsebuje obskurno humoristično vzdušje. Da ima Steve obskuren humor je že dolgo znano, a s tokratnim delom ki vsebuje tudi njegovo nadvse duhovito naracijo v stilu kakega Franka Zappe (pravzaprav celotno delo malo spominja na kako Zappovo pozabljeno delo). Osnovni motiv pa bi lahko pripadal gangsterskim filmom. Njen ritem je podložen z izjemnimi hard rockerskimi pasažami na kitari ter duhovitimi tolkali. Znotraj si Steve privošči še izvrstno solažo, ki bo očarala slehernega poslušalca. Dolg inštrumentalni del s številnimi okusnimi solažami na kitari in klavirske overture v slogu gangsterskih filmov, katerim se ob zaključku pridruži tudi orkestracija zveni fantastično. Gre za morda celo najkompleksnejše delo na albumu. "A Girl Called Linda" je Steve v svojem najbolj romantičnem elementu. Izredna, rahlo psihadelična, romatična folk balada na akustični kitari in odličnimi romantičnimi vokali, zveni kot da bi prišla iz konca 60-ih. Odlična solaža na flavti in osrednja melodija na akustični kitari sta glavna bisera te skladbe. Kandidat za enega njegovih najlepših del sploh s katerim Steve še enkrat dokazuje, da je še eden zadnjih velikih romantikov rock glasbe. Nepopisna romantika se nadaljuje s "To A Close", ki je še eno izjemno delo z nostalgičnim zborovskim petjem, prelepo akustično kitaro, ki po zvoku prav tako spominja kot, da bi prišlo iz nekega davnega časa pozabljenih legend. Odličen je zlasti del ko vpadejo violine, in nastopi izjemna atmosfera na klaviaturah ter zborovsko petje. Nepozabno! "Ego & Id" je popolno nasprotje in velika nagrada za vse ljubitelje odličnega modernega prog rocka (recimo v stilu aktualnih King Crimson) z odličnimi solažami na električni kitari in Steveovimi distorziranimi vokali. Solaže na kitari so izredno duhovite, s številnimi obešanji na tremolo, katerim se pridružuje tudi nabrita ritem linija. Res prava poslastica za vse ljubitelje sodobnega prog rocka. Steve je naredil tudi odlično priredbo klasike Boba Dylana "Man In The Long Black Coat", ki je ameriški folk rock, a v Steveovi režiji. Po uvodnem regljanju žab, uporabi orglic in akustične kitare, Steve to skladbo odpoje v baritonu, ki rahlo vleče na Leonarda Cohena. Navdušuje pa tudi z odličnimi blues pasažami na električni kitari. Dramatični "Wolfwork" vsebuje odlično orkestracijo in dobre Steveove vokale, ki so mestoma tudi distorzirani pa odlično valovanje med surovimi, težkimi ritmi na bobnih in sofisitcirano orkestracijo. To je odlična, valovita skladba, polna slogovnih nasprotij. "Why" je zelo kratka, a burleskna overtura, ki vsebuje zvoke in petje v stilu charlestona ali kake črno-bele komedije. "She Moves In Memories" je orkestralni vrhunec albuma z odličnimi aranžmaji. Ob odličnem klasičnem orkestralnem uvodu in kasnejših simfonijah, ki bi sodile med mojstrovine klasične glasbe tega stoletja, bo vsak sladokusec klasične glasbe neizmerno užival. "The Fundamentals Of Brainwashing" je prav gotovo najbolj melanholično delo na albumu z melanholičnim Steveovim vokalom, počasno ritmično spremljavo, klavirjem in melanholičnimi refreni z občasnimi orkestralnimi aranžmaji. Nakar v delu skladbe, ko nastopi subtilno melanholična Steveova solaža, vzdušje skladbe postane še bolj žalostno. Zaključni inštrumental "Howl" s svojimi demonskimi ritmi in raznolikimi, razbrazdanimi zvoki na kitari rahlo spominja na enega izmed Steveovih prvih solo del "A Tower Struck Down" (Voyage Of Acolyte, 1975). Subtilne solaže na klavirju nekoliko umirjajo sicer ves čas napeto in apokaliptično vzdušje.

Z "Wild Orchids" se je Steve nadvse uspešno vrnil k svojim klasičnim progresivnim koreninam ter dokazal, da je še danes eden najboljših solo glasbenikov v (progresivnem) rocku in čez. Če je bil "Metamorpheus" njegov orkestralni album, usmerjen predvsem v klasično glasbo, je "Wild Orchids" ponoven preobrat k njegovim koreninam. Kar je nekaj kar bo prav gotovo razveselilo večino ljubiteljev njegovih zgodnejših (in najboljših) del. Z neverjetno mešanico številnih idej (kar je sicer njegova zaščitna znamka, pa vseeno) je Steve ponovno ustvaril enega svojih najboljših albumov in več kot upravičil visoka pričakovanja pred njegovim izidom. "Wild Orchids" je torej album, kjer je Steve združil vse najboljše elemente iz svoje kariere ne da bi zanemaril posamezne novosti, kar bo navdušilo tako njegove tradicionalne ljubitelje kot tudi novejše poslušale. Pa tudi vse velike glasbene romantike, ki pogrešajo čase ko se je rock glasba še delala z dušo in srcem.