Moore, Gary: Wild Frontier

Gary Moore je morda najbolj znan kot blues kitarist in morda komu tudi kot jazz-rock kitarist pri zasedbi Colosseum II, le malokdo pa ga pozna kot izvajalca tistega skrajno melodičnega sloga, ki mu pravimo AOR. In ravno to je posnel na albumu Wild Frontier, ki je mnogokrat opisan kot črn madež na izjemni karieri kitarista. Vendar, ali je res ustvaril takšno polomijo? Menim, da ravno obratno.

Album vsebuje tipične AOR elemente. Moore je napisal tiste prave pesmi, polne bombastičnih melodij na kitari in vokalih, ter, kot se za AOR spodobi, tu pa tam potrosil še kakšne balade za večjo raznolikost. Ker možakar izhaja iz Irske, si seveda ni mogel pomagati, da v določene pesmi ne bi vpletel tudi raznih keltskih motivov (to je še posebej opazno na Johnny Boy). Edini odklon na albumu predstavlja bluesovski instrumental The Loner, ki zame pokaže zakaj Moore ni dober blues kitarist. The Loner preprosto zveni prazno, brez čustev, spolirano, in vse to so elementi, ki v bluesu (ki je ponavadi nabit s čustvi) niso dobrodošli. Moore se preveč osredotoča na tehniko in premalo na tisti pravi občutek.

Moore je izvrsten kitarist, o temu sploh nikoli ni bilo dvoma, še posebej po tem kar je pokazal na obeh albumih Colosseum II. Tudi na Wild Frontier je izpuščen iz vajeti in prikaže nam nekaj neverjetnih solaž, ki se lahko kosajo z mojstri tipa Vai ali Satriani. Ta slog se čudovito ujema s sicer spevnimi melodijami, ki kar stečejo in minute minevajo kot za šalo. Odlično ujemanje melodičnega s čistim rockerskim divjanjem na kitari. Zraven sebe ima Moore še klaviaturista, ki včasih uporablja prav smešne efekte in včasih se ne zdi, da ima nek strašen doprinos, a ta slog je kot narejen za tovrstno glasbo in je zato sila primeren. Potem je tu še odličen basist Bob Daisley, ki se prav tako parkrat izkaže, a bolj pomembno je, da se njegov slog ujema z glasbo. Tokrat Moore ne uporabi pravih bobnov, temveč so programirani. Mnogi kritiki so se obregnili prav ob to, a mislim, da je to še eden vidik, ki pripomore k izjemni svežini albuma (podobno kot Highly Strung Stevea Hacketta).

Moore se izkaže kot izvrsten izvajalec AOR glasbe in zdi se mi kot da mu je ta slog bolj pisan na kožo kot blues, za katerega nima tistega pravega občutka (le moje mnenje). Wild Frontier bi torej moral spadati med klasike AOR žanra, vendar pa morda ni nikoli bil tako opazen zaradi Moorevega renomeja blues kitarista. Večina ljudi ta album tretira kot enega najslabših v njegovi karieri, a dejstvo je, da je le drugačen od tistega kar bi od Moorea pričakovali, čerav je pred tem izdal podobno pop usmerjen album Run for Cover, le da je bil ta nekoliko lepše sprejet. Wild Frontier je potemtakem album, ki ga bodo sovražili vsi ljubitelji klasičnega bluesovskega Moorea, prikupil pa se bo ljubiteljem dobrega melodičnega AOR-a, polnega lepih refrenov in melodij in kitarskih vragolij kakršnih se ne bi sramovali niti najboljši shredderji. Če imate radi Journey, Foreigner, Asio,... vam bo ta album pisan na kožo.