Album se odpre z naslovno skladbo, ki pobegne v "Painkiller" vraži, ali podobni solo "Halfordeske" z njegovega Halford prvenca "Ressurection". V svoje dojemanje metala dodaja Chris seveda tisti starošolski speed pečat ameriških skupin iz sredine osemedesetih, ki vnaša kopreno zla v samo temačno atmosfero albuma. Takšen je denimo vodilni riff skladbe The Last Of The Dying Breed, ki nadaljuje otvoritveno besnilo novega albuma, medtem ko deluje The Weapons Of Mass Destruction med prvimi tremi skladbami, z "nathrashiranim" refrenom še za odtenek bolj pogubno.
Agresivno, še hitreje, še bolj na moč. Dejansko izraža ta občutja sama produkcija, razbeljeno riffanje in samo poveljevanje odličnega Roba Rocka, ki ne zataji niti za trenutek. Chris Impellitteri je znova peklenski v solažah in te ostajajo, poleg kompaktne gravure osnovnih motivov in uspešne izpostavljenosti le teh na albumu, znova posebna poslastica in posebno poglavje albuma, v katerem boste našli mnogo pravih razlogov za masturbiranje vsi ljubitelji kitarskih herojev! Tu je recimo skladba Vision, kjer Chris na kitari uvodoma znova osupne v svojem igranju klasično baročnega pristopa. Ta skladba se prelevi v albumski posebnež. V nadaljevanju (predrefren) je težka, doomovsko hard rockersko zavita, nosi pa ob tem kontrastni povampirjeno metalski, a neverjetno speven refren. Dodani zvok klaviatur je namerno zlobnikavega zvočno barvnega odtenka. Poseben "spaček", ki učinkovito razpihuje dinamični razvoj vsebine tega albuma, je hard rocker z blagim AOR refrenskim napevom Eyes Of An Angel. To skladbo ustvarja namerno "grdo" povampirjeno surova produkcija, ki bo še vedno bolj všeč vsem okorelim metalcem, kot pa rockerjem. Če so prve štiri skladbe popoln metal, pa album v tem elementu ponuja v drugi polovici še naprej lepo mero odstopanja. Skladba, ki jo vodi zvito prekrivenčeni rock n' roll drive je Hi-Scool Revolution. Te bi bile vesele na albumu tudi kakšne "Poison glam punčke" z roba preloma osemdesetih v devetdeseta. Metalsko kotaljenje znova oživi v Wonderfull Life, zlo pa s pohujšljivo mračno Holy Man, ki nosi v refrenu celo nekatere starokopitne linije zgodnjih Annihilator.
Chris Impellitteri je spravil od sebe album, kot se ga pričakuje in zahteva. Ne prinaša pa nobene posebnosti v razvojnem smislu tega glasbenika. Novost je pač le ponovna potrditev, da kot kitarist deluje odlično z izvenserijskim vokalistom kakršen je Rob Rock, kar pa torej ni več novost. Album nosi dinamiko, nosi raznolikost, nosi zanimive ideje. A vse to je Chris povedal tudi v preteklosti. Torej "Wicked Maiden" je album, ki se ga boste razveselili vsi njegovi vneti oboževalci in vsi, ki Chrisa Impellitterija ne poznate, saj vas bo s svojo bravurozno kitarsko igro, v smislu upepeljujoče hitrega soliranja ter riffanja na vso moč, definitivno v trenutku impresioniral. Wicked Maiden je zelo dober novi Impellitteri studijski album, a brez presežnikov.
na vrh