Legendarni klasično rockovski pionirji The Who nisi dolgo slepomišili glede težkega vprašanja, kako ustvariti dostojnega naslednika konceptualne mojstrovine »Tommy« (1969) s katero so glasbenemu svetu prvič predstavili pojem konceptualne rock opere in hkrati zakoličili nove standarde pri snovanju inteligentno zasnovanih in umetelno produciranih konceptualnih albumov. Kitarski heroj in skladateljsko-konceptualni genij Pete Townshend si je za »Tommy«-evega naslednika prvotno zamislil izjemno ambiciozen projekt, futuristično rock opero z naslovom »Lifehouse«, kateri bi takoj sledil še istoimenski glasbeni muzikal, vendar je projekt zaradi tega, ker ga sodelavci niso bili več sposobni dohajati, sčasoma padel v vodo, Townshend pa skorajda doživel živčni zlom. Na koncu se je 'spravil skupaj', strnil moči s preostalimi člani skupine ter se odločil ustvariti konceptualno nepovezano zbirko skladb ter skrajšati, izvreči in spremeniti aranžmaje določenih kompozicij, ki so bile prvotno zamišljene za »Lifehouse« projekt. »Lifehouse« pa je v obliki kompilacijske zbirke šestih CD-jev izdal šele leta 2000 kot solo izvajalec.
Z »Who's Next« so se The Who za kratek čas odločili narediti premor z ambicioznimi rock operami, kar pa ne pomeni, da je bil to na kakršen koli način manj ambiciozen dosežek od slovitega predhodnika. Celo nasprotno, saj so z njim The Who prestavili vse skupaj v še višjo predstavo in dosegli vrhunec kar se tiče izjemnega artizma, skladateljsko-inštrumentalne inovativnosti in neprekinjene zvokovne evolucije. Townshendov skladateljsko-lirični genij preprosto ni poznal meja, medtem ko je še najprej navduševal tudi v vlogi kitarskega heroja, predvsem kot smeli tvorec povsem specifičnih, inovativnih kitarskih fraz. Karizmatični Roger Daltrey je na »Who's Next« še izboljšal svoj izjemen smisel za vokalno senzibilnost in doseganje kar se da raznolikih pevskih registrov, od gromoglasnega vreščanja na kompleksnem »Won't Get Fooled Again« do izjemne krhkosti in subtilnosti na nepozabni baladi »Behind Blue Eyes«, medtem ko je John Entwistle prav tako demonstriral izdaten napredek pri svoji širokogrudni bas kitarski tehniki. Nori, a odlični Keith Moon, tudi ni bil izjema, kar se tiče izpopolnitve njegovega osupljivega občutka za združevanje masivno-agresivnih in subtilnih bobnarskih prehodov.
»Who's Next« je obenem predstavljal pravcato revolucijo kar se tiče za tiste čase napredne rabe sintetizatorskih tehnologij pri čemer je bil glavni pobudnik seveda Townshend. Z izjemo peščice prog rockovskih pionirjev na čelu s King Crimson, Genesis, Yes in ELP so bili sintetizatorji do tedaj v rock glasbi večinoma pojmovani kot eksotika in rabljeni za postransko spremljavo. Pete Townshend je poskrbel, da so teksture VCS3 in ARP sintetizatorjev postale integralni, pomembni del The Who zvoka. To ne velja samo za klasiki »Baba O'Riley« in »Won't Get Fooled Again«, temveč tudi za manj znane, a zato prav tako odlične dosežke kot so »Bargain«, »Going Mobile« ter »The Song Is Over« na katerih se lahko prav tako razločno sliši Townshendovo sintetizatorsko pustolovstvo. »Who's Next« je bil hkrati prvi album na katerem so bili uporabljeni preprogramirani sintetizatorji.
Prav vse kompozicije na »Who's Next« bi se lahko prištele med klasike, kar pomeni, da sodi v elito najboljših rockovskih albumov v človeški povesti. Vedno znova osupljiva otvoritvena epska mojstrovina »Baba O'Reiley«, izdana tudi kot singel, ena izmed najbolj slikovitih glasbenih stvaritev vseh časov, je slika in prilika kompozicijsko-inštrumentalnega perfekcionizma in čiste briljantnosti na deseto potenco s katero je The Who legenda zasijala bolj kot kdajkoli prej in pozneje. Njihov status nesmrtnih članov rockovskih elizejskih poljan pa je bil s tem dokončno potrjen. Vse na tej klasiki klasik je čista perfekcija od A do Ž. To velja že samo za antemični uvod, ki ga zaznamuje Townshendova raba frenetično-cikličnih sprogramiranih ritmov Lowrey Berkshire Deluxe TBO-1 orgel preko ARP sintetizatoja, ki se sčasoma skladno zlijejo v mogočen kitarski rif. V trenutku, ko vpade Daltreyjev razdraženi vokal se vzdušje premakne v še višjo stratosfero in vrhunec doživi z mogočnim refrenom. Moonovi agresivni bobnarski prehodi napovejo uvod v slikovito, izjemno razgibano inštrumentalno sekcijo, ki je zaznamovana z živahnimi zvoki violine v režiji posebnega gosta Davea Arbusa. Glavna terna te mojstrovine pa je seveda njen epski refren in vsesplošna ambientalna erupcija pozitivnih emocij. Naslov je skovanka obeh priimkov Townshendovih filozofskih in glasbenih vzornikov, mistika Meher Babe in glasbenika Terrya Rileya, medtem ko se njeno besedilo nanaša na zaton in vse ekscese hipijevske generacije, ki se je zgodil s koncem šestdesetih, o čemer priča tudi prvotni, delovni naslov »Teenage Wasteland«, ključni verz tega nesmrtnega zimzelena.
Na borbeno razpoloženem in neukročenem trdem rockerju »Bargain«, kjer se veliki inovator Townshend razbohoti z mastnim kitarskim rifom, medtem ko se Daltrey vnovič izkaže z zavidljivo pevsko variabilnostjo, se lahko uživa tudi ob zvokih ARP sintetizatorja. Tu The Who lepo demonstrirajo tudi svojo drugo, pobalinsko-umazano plat s katero so zasloveli že v zgodnjih letih, le da jo tokrat uspešno združijo s številnimi sofisticiranimi zvočnimi okraski in tako uspešno združijo surovo, neukročeno mladostniško energijo s prefinjenim artizmom.
Lahkotni »Love Ain't For Keeping«, ki je svojo pot originalno začel kot trdi rocker, je z akustično kitaro začinjena bluesy balada, kjer Townshendov okajeno zveneči vokal pride do še prav posebnega ambientalnega izraza. Townshend je na tem albumu dvakrat vskočil v čevlje glavnega vokalista in tako še dodatno zabelil njegovo izjemno ambientalno kontrastnost. Navkljub akustični melodiji ta klasika zveni še vedno dovolj udarno, da so jo uporabljali za otvoritveno skladbo tedanje turneje. »My Wife«, edina Entwistleova kompozicija na albumu, je s klavirskim melosom obarvani trdi rocker, kjer navduši predvsem Townshendova inovativna kitarska fraza, medtem ko Moonovi za tiste čase neverjetno agresivni bobnarski krošeji vsakič jemljejo dih. Vmesna pihalna sekcija se odlično prileže Entwistleovi dramatični pevski predstavi.
Čudovita balada »The Song Is Over« je obenem prototip temperamentnega art rocka, kjer vnovič kraljuje Rogerjev subtilni vokal. Slednjemu za spremljavo delajo družbo raznovrstni simfonični okraski, kot denimo klavir v režiji posebnega gosta Nicky Hopkinsa, ne manjka pa tudi slikovita, blues rockovsko tempirana kitarska solaža. Dramatični zvoki VCS3 sintetizatorja še stopnjujejo izjemno inštrumentalno razgibanost te imenitne kompozicije. »Getting In Tune« je z neiztrohnjenim vokalnim melosom zapapricirana power balada sredi katere najbolj navduši mogočni refren, medtem ko klavirska melodija v poslušalcu ves čas zbuja neverjetno nostalgijo.
Akustično obarvana, buditeljska poslastica »Going Mobile« je še ena nepozabna klasika in veliki hit, ki je dodatno pomagala učvrstiti The Who legendo. Njene glavne odlike so nežna, pastoralna melodija na akustični kitari, jahajoč ritem, še en nenavadno izviren kitarski rif, živahen zvok ARP sintetizatorja in Townshendovo vokalno kameleonstvo. »Behind Blue Eyes« je zlahka najlepša balada v The Who povesti in obenem ena najboljših rockovskih balad vseh časov, ki je kasneje navdahnila kopico takšnih ali drugačnih priredb. Krhko melodijo na akustični kitari spremlja ena najboljših pevskih predstav v Rogerjevi karieri, saj skodrani možakar na metaforičen način s pomočjo osupljivega vokalnega patosa pred poslušalcem razpara svoje srce, medtem ko ima buditeljski refren neverjetno hipnotično moč. Prehod v agresivnejši, distorzirani del je popolnoma nepričakovan, a poskrbi za odličen kontrast.
Na koncu te studijske umetnine pa se nahaja še ena po art rockovsko začinjena mojstrovina z naslovom »Won't Get Fooled Again«, kjer si Townshend vnovič privošči še dandanes občudovanja vredno pustolovstvo na ARP sintetizatorjih.. Po veličastnem uvodu, katerega pričarajo s pomočjo pulzirajočega efekta na sintetizatorju, nastopi kompleksna trdo rockerska sekcija, kateri poveljuje zamazan kitarski rif in prešerno razpoloženi vokal, medtem ko si bobnarski fanatik Moon za ritmično zabelo privošči pravcato kanonado masivno-dinamičnih bobnarskih prehodov. The Who tudi to pot vnovič uspešno združijo uporniško, trdo rockersko energijo z art rockovskim pustolovstvom in senzibilnostjo
Le malo rockovskih klasik se ponaša s tako daljnosežnim vplivom na bodoče generacije, kot ta veličastni dosežek glasbene umetnosti, ki je nastal v času, ko so The Who nahajali na samem vrhuncu svoje kariere. Fantje iz skupine se tedaj, v obdobju, ko so eno za drugo izdajali mojstrovine, niso še niti dobro zavedali, kako velik napredek so naredili od svojih banditskih 'mob' r'n'b začetkov. »Who's Next« je predstavljal sam kreativni vrhunec njihove kariere, kateremu je enakovredno pariral samo še njegov rock operetni naslednik »Quadrophenia« (1973) na katerem so vnovič premaknili meje art rockovske konceptualizacije in potrdili sloves ene najboljših rockovskih skupin vseh časov.
na vrh