Whitesnake: Whitesnake

»Whitesnake« (v Evropi je izšel pod imenom »1987«, medtem ko se je na Japonskem imenoval »Serpens Albus«) je predstavljal zmagoslavno uresničitev mokrih sanj legendarnega pevskega kačona Davida Coverdalea, saj je z njim dokončno osvojil vrhove svetovnih radijskih lestvic in zavzel tako zaželen ameriški glasbeni trg. Načrt kako iz srčnega blues rock banda narediti trdo rockerske/metalske heroje velikih koncertnih stadionov je začel kovati že tri leta pred izidom tega velikega komercialnega triumfa, ki se je z MTV hiti kot so bili »Still Of The Night«, »Give Me All Your Love«, »Is This Love«, »Crying in the Rain'87« ter »Here I Go Again '87« (slednji dve sta bili za ameriški okus prirejeni klasiki iz albuma »Saints & Sinners«, 1982) zapisal med najuspešneje in najbolj priljubljene rock albume vseh časov, ko je z ameriško verzijo predhodnega albuma »Slide It In« (1984) prodal dušo 'korporativnemu hudiču'.

Vseeno pa je pred začetkom snemanja »Whitesnake« že kazalo, da je Coverdale zaključil zgodbo z Whitesnake. Od srčnega blues rock banda, katerega je Coverdale ustanovil 'davnega' leta 1978 skupaj z legendarnim kitaristom Mickyem Moodyem do leta 1985 ni ostalo nič. Na njegovem mestu se je nahajala trdo rockerska atrakcija na čelu s Coverdaleom, originalnim basistom Neilom Murrayem, mladim kitarskim virtuozom Johnom Sykesom (ex-Tygers Of Pan Tang, John Sloman's Badlands, Thin Lizzy) in legendarnim bobnarskim mojstrom Cozyem Powellom (ex-Rainbow). Kitarist/pevec Mel Galley, ki je sodeloval na »Slide It In« je iz skupine uradno letel zaradi poškodbe živcev na roki, neuradno pa zato, ker naj bi se Coverdaleu zameril, ker je za njegovim hrbtom nameraval obnoviti svojo prvo skupino Trapeze, kar je razkril v nekem intervjuju.

Po koncu »Slide It In« turneje leta 1985 so se odnosi med Powellom in Coverdaleom močno poslabšali in kultni bobnar se je odločil posloviti, saj je bil pošteno naveličan pevčevega diktatorskega pristopa k organizaciji banda (kasneje je Cozy soustanovil kratkotrajno superskupino Emerson, Lake & Powell ter se za nekaj časa pridružil Black Sabbath). V tem trenutku je Coverdale nameraval zaključiti Whitesnake zgodbo, vendar so ga vodilni možje založbe Geffen s katerimi je imel sklenjeno pogodbo za ameriški trg prepričali, da skupaj s Sykesom nadaljujeta naprej. Coverdale in Sykes sta v južni Franciji začela s snemanjem novih skladb. Pri nekaterih aranžmajih jima je menda pomagal tudi Murray. Prvi dve skladbi novega Whitesnake projekta sta bila poleg »Here I Go Again'87« tudi največja hita na albumu; epski rušilec »Still Of The Night«, kateri je imel svoje korenine še v sodelovanju med Coverdaleom in Ritchiejem Blackmoreom iz njunih skupnih časov z Deep Purple ter ganljiva power balada »Is This Love«.

Nato so se Coverdale, Sykes in Murray preselili v Los Angeles, kjer so opravili bobnarske avdicije in med šestdesetimi kandidati izbrali britanskega rojaka, legendarnega Aynsleya Dunbarja (ex-Frank Zappa, John Mayall & the Bluesbrakers, David Bowie, Journey, Jefferson Starship). Potem, ko se je izoblikovala nova postava, so se odpravili v kanadski Vancouver, kjer je Sykes s pomočjo Coverdaleovega starega znanca, zvočnega inženirja Boba Rocka, dosegel zaželeni 'ameriški' trdo rockerski kitarski zvok. Tedaj pa so nastopile prve težave, saj je Coverdale zbolel za infekcijo sinusov, kar je zavleklo produkcijo novega albuma čez predviden rok. Coverdale je moral prestati operacijo in nato še rehabilitacijski program, kar je povzročilo, da je mladi in dokazovanja žejen Sykes postal nestrpen. Njegova svojeglavost je prišla celo do te točke, da je hotel novi Whitesnake album za katerega je do tedaj že prispeval vse kitarske linije posneti z nekim drugim pevcem s čimer je naredil usodno napako. Takoj, ko je Coverdale okreval je Sykes zaradi svoje domišljave nakane letel iz banda. Enako se je zgodilo Sykesovemu 'pajdašu', producentu Mikeu Stoneu, katerega je Coverdale zamenjal s Keithom Olsenom.

Kadrovskih sprememb pa s tem seveda še ni bilo konec, saj je David potreboval gostujočega klaviaturista, ki bi na albumu prispeval klaviaturske sekcije ter novega kitarista za solažo na »Here I Go Again'87« in koncertno turnejo. Slednjega je našel v nizozemskemu kitarskemu biseru Adrianu Vandenbergu (šef lastnega trdo rockerskega banda Vandenberg), ki ni bil samo prvovrstna zamenjava za Sykesa, temveč je pomagal izboljšati tudi vizualno plat skupine, saj je šlo za še enega kitarskega 'lepotca', ki je izvabljal hlipajoče vzdihe vseh pripadnic t.i. MTV generacije, medtem ko je klaviature na »Whitesnake« odigral prekaljeni maček, legendarni Don Airey (ex-Colosseum II, Rainbow, Ozzy Osbourne, kasneje Deep Purple), ki je bil najboljša možna zamenjava za še bolj legendarnega Jona Lorda. Pri nekaterih klaviaturskih sekcijah je sodeloval tudi Bill Cuomo, ki se zaradi mešetarjenja z Lordovim vložkom na ameriški verziji »Slide It In« večini dolgoletnim Whitesnake prvržencem ni vtisnil v najlepši spomin. Vandenberg je bil prvotno mišljen samo kot priložnostni glasbenik, vendar je po nepričakovanem huronskem uspehu »Whitesnake« postal reden član s katerim je Coverdale sodeloval še vrsto let.

Novi, okusu MTV generacije prilagojeni Whitesnake, ki so se na eleganten način sprehajali na mejah med trdim rockom, melodičnim rockom in metalom, so zavzeli ne samo ameriške radijske postaje, temveč tudi Evropo in preostali svet. Ameriška verzija albuma je imela drugačen vrstni red skladb kot evropska, saj ni vsebovala imenitnih skladb »Looking For Love« ter »You're Gonna Break My Heart Again« zaradi česar je bila evropska izdaja vnovič superiorna in o njej bo tudi tekla glavna beseda v tej recenziji. Epska težko metalska otvoritvena klasika in veliki hit single, »Still Of The Night« na katerem se občutijo tako njihove blues rockovske korenine kot modernejši trdo rockerski vpliv, je ena najbolj udarnih stvaritev v celotni Whitesnake karieri in s strogega tehničnega vidika vsebuje celo najboljšo Coverdaleovo predstavo v njegovi celotni karieri z 'belimi kačami', saj legendarni pevec tu doseže nekaj zanj precej neobičajno visokih in izjemno zahtevnih leg, medtem ko vmes ne manjka tudi njegovih specifičnih strastnih vzdihov.

Davidov razbesnjeni vokal je v uvodnem delu položen na Sykesovih razdraženih kitarskih frazah in Dunbarjevih brezkompromisnih bobnarskih krošejih. Eterični simfonični aranžma v Aireyevi režiji še poglobi melodramatično in enigmatično atmosfero, ki vrhunec doseže s kataklizmičnim prehodom v epsko 'metalsko' sekcijo, kjer se Sykes, ki je po Coverdaleovih besedah menda sovražil blues, razbohoti z gastronomsko kitarsko solažo. Glavni 'zvezdnik' tega epskega zimzelena, ene najboljših stvaritev celotne Whitesnake kariere, je seveda legendarni pevski kačon, ki svojo erotizirano pevsko predstavo ob prelestnih kitarskih in klaviaturskih harmonijah doseže povsem nove mejnike težko rockovske imenitnosti in lirične melodramatike.

Veliko so k silnemu uspehu »Whitesnake« oziroma »1987« prispevali tudi erotično začinjeni glasbeni videi v katerih se je pojavljala Coverdaleova tedanja družica in bodoča (zdaj že dolgo nekdanja) žena, ameriška manekenka Tawny Kitaen, katera je pomagala utrditi Davidov imidž nepoboljšljivega Bennya Hilla težkega rocka.

Kataklizmični »Bad Boys« s surovimi kitarskimi pasažami metalca Sykesa in drvečimi Dunbarjevimi bobnarskimi finesami ter Coverdaleom na vrhuncu njegovih pevskih moči nadaljuje udarno naravo albuma ter utrdi novi, trdo rockersko-metalski imidž legendarne skupine. Imenitni »Give Me All Your Love«, kateri vsebuje še en strastni Davidov pevski izliv ter vrsto trenutkov za Sykesovo virtuozno dokazovanje kitarskih vratolomij, je bil naslednji veliki hit z albuma. Ena njihovih najbolj priljubljenih klasik pa je postal predvsem zaradi melodično rockovskega, kar se da potentnega refrena, v katerem David niti malo ne skriva svoje tradicionalne erotomanske hudomušnosti.

»Looking For Love«, prelestna power balada, se odpre z eteričnim sintetizatorskim aranžmajem, kateremu se kmalu pridruži Davidova srce parajoča pevska izpoved, katera to imenitno stvaritev ob pomoči krepkih kitarskih pasaž in masivnih bobnarskih prehodov popelje v izjemno bogate ambientalne širjave. Sykes ne bi bil Sykes, če si ne bi vmes privoščil razburkane solaže, kakršna ne sme manjkati v arzenalu takšnega kitarskega heroja. Zaključno Dunbarjevo udrihanje po bas bobnu in še ena nora kitarska solaža lepo poskrbita za pravcati metalski zaključek. Na novo posneta verzija »Saints & Sinners klasike »Crying In The Rain« je vsaj še dvakrat bolj udarna od originala, čeprav bi ji dolgoletni, blues rockovski Whitesnake privrženci utegnili očitati pomanjkanje duše, saj so Sykesove arogantne, metalske pasaže nekaj povsem drugega od bluesovske subtilnosti legendarne naveze Micky Moody-Bernie Marsden, ki se je ob poslušanju te verzije brez dvoma držala za glavo. Ne glede na to Whitesnake še dandanes na koncertih izvajajo komercialno uspešno, 'metalsko' verzijo. Divji jaming med Sykesom in Dunbarjem je pravcati balzam za vse ljubitelje tehnično visoko profiliranih inštrumentalnih podvigov.

»Is This Love«, katero sta menda Coverdale in Sykes originalno ustvarila za Tino Turner, je z naskokom, tudi po zaslugi slikovitega videa s Tawny Kitaen v osrednji vlogi, postala njihova najbolj uspešna power balada. Njen glavni šarm se skriva v melanholičnemu osrednjemu aranžmaju in briljantni Davidovi pevski predstavi, katera ob pomoči ikonoklastične kitarske frazeologije doživi vrhunec v epskem refrenu sredi katerega nepoboljšljivi hedonist dokončno razpara svoje hrepeneče srce. Sykesova 'jokajoča' solaža pa še poglobi njeno globoko-izpovedno naravo v kateri enkrat za spremembo ni moč zaslediti Davidovih tipičnih erotičnih fantazij, temveč iskreno ljubezen, kar je bil bržkone odločilni faktor njenega velikega, 'vseljudskega' uspeha.

»Straight For The Heart« je neposredno usmerjeni trdi rocker s poudarjeno AOR noto v glavnem refrenu v katerem Sykes vnovič ne varčuje z nabrušenimi kitarskimi pasažami, medtem ko Dunbar z dinamično bobnarsko predstavo vedno znova dokazuje zakaj je v svoji pestri karieri igral z nekaterimi največjimi glasbeniki vseh časov. Hipnotični, melodično rockovski efekt še poglobijo slastni sintetizatorski aranžmaji, kateri poudarijo epski, vokalno harmonizirani refren. »Don't Turn Away« je še ena ganljiva power balada z navdušujočim simfoničnim aranžmajem na klaviaturah in nabrušenimi kitarskimi frazami, medtem ko Coverdaleov strastni vokalni pristop imenitno stopnjuje magično vzdušje. Tudi tu ne gre brez kompleksnih kitarskih in bobnarskih variacij obeh mojstrov svojega inštrumenta.

Večina »Whitesnake« besedil sicer nadaljuje Davidovo neslavno tradicijo pisanja svojih aktualnih dogodivščin s poljubnimi ženskami, vendar se zdi, da je imela tokrat vseeno iskrena ljubezen malenkostno prednost pred erotičnimi fantazijami, kot da bi možakar, ki je tedaj štel 35 let, vendarle za malenkost dozorel. »Children Of The Night« je navdušujoči trdo rockerski-metalski hibrid, postavljen v pospešeni tempo in z brezkompromisnimi bobnarskimi marši. Sykesove nazobčane kitarske fraze ob Dunbarjevem zavzetem udrihanju bas bobna marljivo spremljajo Davidovo energično pevsko predstavo sredi katere se lahko nazorno občuti, da je užival, ko se je v tistem času iz 'starega rockerja' prelevil v 'hair metalskega mulca' z natopirano pričesko.

Temu sledi največji hit na albumu in najbolj popularna skladba celotne Whitesnake kariere, na novo odigrana verzija epske power balade »Here I Go Again«. Sintetizatorski uvod utre pot Davidovi strastni in hrepeneči izpovedi, katera po silovitem prehodu v trdo rockersko sekcijo s poudarjeno, rušilno kitarsko frazo doživi vrhunec v mogočnem refrenu. Gastronomsko solažo je posebej za to klasiko odigral Adrian Vandenberg. Ameriška hair metalska mladina je bila po »Here I Go Again« glasbenem videu, kateri se je tedaj nenehno predvajal na MTV, dokončno pokorjena, medtem ko sta Moody in Marsden med njegovim gledanjem dobila ošpice in si verjetno mislila, da se je nekdanjemu glasbenemu tovarišu, ki je v njunih očeh ustvaril parodijo na njun kitarski prispevek, dokončno zmešalo. »You're Gonna Break My Heart Again«, še en trdo rockerski, brezkompromisni energetski katalizator z drvečimi bobnarskimi stampedi, potentnimi kitarskimi pasažami in mogočno pevsko predstavo 'belega kačona' predstavlja učinkovit zaključek tega odličnega, komercialno silovito uspešnega, a obenem tudi nadvse kontroverznega albuma.

»Whitesnake« oziroma »1987« je predstavljal veliko zmagoslavje za 'ameriški okus' prilagojene, trdo rockerske verzije Coverdaleovih 'belih kačonov' in jih s kopico velikih radijskih hitov na čelu z na novo posneto verzijo »Here I Go Again« dokončno izstrelil med najuspešnejše rock skupine vseh časov. Davidova korporativna lakomnost pa po nepričakovanem, silnem uspehu tega albuma še vedno ni bila potešena, zato se je odločil še utrditi njihov novi status veliki stadionske atrakcije in še enkrat na novo preoblikoval postavo skupine. Od postave, ki je posnela ta album za promocijsko turnejo razen Coverdalea ni ostal noben član. Vandenbergu so se tako kot novi člani pridružili dodatni kitarist Vivian Campbell (ex-Dio, kasneje Def Leppard), basist Rudy Sarzo (ex-Quiet Riot, Ozzy Osbourne) in bobnar Tommy Aldridge (ex-Black Oak Arkansas, Pat Travers, Gary Moore, Ozzy Osbourne), oba pripadnika ritem sekcije 'upokojenega' težko rockovskega projekta M.A.R.S. Ta postava je nastopala na koncertni turneji ob promociji novega albuma ter se pojavila v prej omenjenih video spotih za vse glavne »Whitesnake« hite.