Mad Max: White Sands

Nemški beli hard rockerji Mad Max pripadajo tisti veseli nemški druščini skupin, kot so: Frontline, Fair Warning, tu so seveda Pink Cram 69, nadalje celo Švicarji Gotthard ali Krokus. Vse to pride v poštev tudi ob konzumciji Mad Max za ljubitelja melodičnega hard rock, ki je zrasel na evropskih tleh, odštevši Britansko otočje.

Album je nadaljevanje zgodbe o "Night Of A White Rock" (2006). Še en izrezljan album, kot jajce jajcu. Še vedno je zanimivo kako nesramno vlečejo nekatere poteze skupine na skladbe, ki so bile hit uspešnice pred več kot 15 leti. Denimo zasanjana Heaven Is… neposredno spominja na predrefren komada Hysteria (Def Leppard), a v rokah Mad Max pač "Mad Maxovsko" dovolj, da to ne moti. Komadi so zasnovani, kot klasični melodični hard rock, ki udarijo naravnost med oči. Možje se dodobra preznojijo v jurišno zasnovanih Family Of Rock, Little Princess, Someone Like You, We Fight In White ali zaključni War. Ovinkarjenja ni dosti. Komadi zlezejo strupeno pod kožo v poslušanju na prvo žogo, skozi visoko melodične refrene, ki jih možakarji izkušeno oplemenitijo s skrbno zgrajenimi več delnimi vokalnimi harmonijami. Tipični nemški pristop navito in bolj surovo zvenečih kitar, porinjenih v ospredje, glavnino melodije, pa v tem primeru nosi odličen Vossov vokal in seveda v refrenih že omenjene obdajajoče ga večdelne vokalne harmonije. Na polovici albuma preseneti skladba Lluvia! Gre za atmosferični krajši instrumental z vražjo melodijo, ki orisuje sipine, mističnost templarjev… Je modro izbrana uvertura, ki obrne vzdušje na albumu, pred novim stresanjem jeze z We Fight In White (že po naslovu komada gre za odlično medsebojno navezavo obeh skladb). Vossov doprinos je močan. Novi Mad Max album zna zanimati tudi vse, ki poznate in simpatizirate s skupinami v katerih je Michael Voss prispeval svoje ideje v karieri kot npr. Bliss, Casanova ali Demons Drive.

Album poseduje potrebno dinamično valovanje skozi raznolikost osnovnih motivov, večino pospešeno do srednje hitro zasnovanih kompaktnih skladb glav in repov, med katerimi se najde prostor tudi za dve baladeski (Glorious Night in Heaven Is…), ki ostajata prizemljeni dovolj, da album ne poseduje patetike ali saharozne cmeravosti. Produkcija kot omenjeno! Kdor pozna denimo delo Dennisa Warda, mu bodo blizu tudi produkcijski dotiki Michaela Vossa. Nemci znajo zveneti resnično. Čvrst, živo naravnan prijem kitar, dominanten melodičen vokal, tevtonska ritem linija. Prepričljivo združena dinamika melodije in rockovske udarnosti. Pravi marš, ki v melodijah ne skriva strasti, kot tudi ne kančka drame! Mad Max! Ko hard rock učinkovito postane krščansko bele barve. Mad Max dokazujejo tudi z "White Sands", da nosijo njihove skladbe lastni "žmoht" in s tem ponujajo slehernemu rock firbcu vselej dober razlog za bližnje spoznavanje.