Seveda tudi nepoznavalci ne bi mogli trditi, da je glasba, ki jo Vai ponuja na novem CDju in dvojnem DVDju, nadležna ali neposlušljiva. Daleč od tega. Je preprosto tako nenavadna in bizarna, da jo brez popolne koncentracije težko absorbiramo. Potem, ko je mojster v svojem življenju naredil že vse, se je tako odločil za strogo pot eksperimenta, ki ga na trenutke omejujejo zgolj nekateri predvidljivi tehnični vzorci, spričo katerih je Vai zaslovel v osemdesetih. Pri teh eskapadah se tokrat njegovi kitari pridružita omenjeni violini, ki pa se kljub kirurški natančnosti, s katero spremljata bliskovite mojstrove linije, zdita povsem odveč. Lep primer tovrstne zmešnjave so prve tri skladbe, katerih svetla točka je zgolj prozorno fluorescenten Ibanezov 20th Aniversary Jem, ki pa ga lastniki CD različice žal ne bodo mogli občudovati. Čeprav je Vai skupaj z obema violinistoma porabil veliko časa, da bi ta klasični inštrument tako po dinamiki kot po mehaniki priredil kitarskemu zvoku, pa mu je to le deloma uspelo. Predvsem zaradi končnega učinka. Ustvaril je sicer nekaj novega in drznega, ter se tako še enkrat zapisal v sam vrh avantgarde rocka, a pri tem, kot rečeno, izbral inštrumentarij, katerega mešanica ne ponuja najbolj posrečene zvočne slike.
Tako mimo nas s svojimi nekonvencionalnimi takti brez posebnega efekta odbrzijo Paint me your face, Now we run in Oooo. Prava glasba se začne šele s Tender Surrender, a jo Vai kmalu skvari s svojim petjem na Fire wall. To sicer ni slabo in je v primerjavi s kakšnim Plestenjakom celo nadpovprečno, a Vai pač ni Hendrix ali Stevie Ray Vaughan, ki sta bila poleg očitnih kitarskih kvalitet tudi priznana vokalista. Tudi skupina, ki jo je Vai tokrat sestavil, ne vsebuje zvenečih imen, kot, na primer, tista z DVDja Live at the Astoria, kjer smo lahko uživali v mojstrstvu Billya Sheehana in Tonya MacAlpinea. Edini član te ekipe iz leta 2001, ki ga je Steve povabil s seboj v Minneapolis, je skromni Dave Weiner, ki pa tudi v svojih solo točkah ne ponuja presežkov.
Seveda pa ima koncert Where the wild things are tudi svoje svetle točke. Te so večinoma na drugem ploščku, kjer najdemo nekatere klasike, kot so The audience is listening, Liberty in Answers, vrhunca nastopa pa sta poduhovljeni Whispering a prayer in For the love of God. Kompozicija, ki je danes že zaščitni znak Vaijevega repertoarja, pa je tudi edina skladba kjer violina Anne Marie Calhoun zares zaživi in udari z žebljico na glavico. Za razliko od ostalega materiala, se zdi, kot da bi bila For the love of God napisana za violino, saj se njene mehke in prefinjene linije povsem prilegajo zmožnostim tega inštrumenta. Koncert poleg tega odlikuje zvrhana mera teatralnosti, kakršno ponujajo skladba The murder, in Vaijevi skeči ter nagovori, a bodo v njej, kot rečeno, lahko uživali le kupci DVD različice.
Obilo zabave ponuja tudi bonus material. Tam lahko brskamo med intervjuji z vsemi člani zasedbe in izvemo, kako so potekale priprave za turnejo, hudomušna pa je tudi predstavitev novega Steveovega stomp boxa Jemini distortion. V tem odlomku nam Vai v šaljivem dialogu s samim sabo predstavi zvokovne zmožnosti škatlice, ki jo je zasnoval skupaj z inženirji Ibaneza, in jo je (za dokaj zasoljeno ceno) mogoče kupiti tudi pri nas. Prepoznali jo boste po značilnem swirl barvnem vzorcu, ki krasi njegov sedemstrunski Jem UV77 z naslovnice Passion and warfare.
Where the wild things are je tako nekakšen eksperimentalni odmik in bi ga lahko označili za Vaijevo Trout mask replico (Captain Beefheart) ali Ummagummo (Pink floyd). Je predvsem zanimivost, ali, če smo bolj drzni, anomalija na že tako nenavadnem glasbenem popotovanju velikega kitarista. Čeprav ta pri svojem ustvarjanju nikoli ni bil znan po konvencionalnih prijemih, pa je vedno našel primerne rešitve, ki so v kontekstu njegove poetike primerno ali vsaj sprejemljivo delovale. Wild things je na robu te sprejemljivosti in upamo lahko, da se Vai z njega ne bo podal v brezno brezglavega preizkušanja vseh mogočih zvokovnih možnosti in razsežnosti, ampak da se bo vrnil na pota glasbe, ki je lahko kljub svoji nekonvencionalnosti ušesu prijetna. Kot je nekoč rekel Mozart: "Glasba je melodija in melodija je glasba."

na vrh