Daniel Vezoja je slovenski kantavtor, Brežičan. Mož, ki je rastel in se razvijal navdahnjen nad likom in delom velikanov kantavtorstva, kot so Leonard Cohen, Patti Smith, Tom Waits, Bob Dylan, kratkotrajni a nepozabni Jeff Buckley, od tod pa niti ni več mnogo daleč do dražljivih »jangle« zvokov kakšnih starih dobrih R.E.M., se s svojim studijskim prvencem »Where the Light Resides« odločno vpisuje na svetovni (torej ne le slovenski) glasbeni zemljevid na prvi pogled plaho, skromno, a s prikazanim perfekcionizmom obenem neverjetno prodorno, celostno in ambiciozno. Zakaj sem tako gromoglasno razvil val komplimentov v uvodu te recenzije? Ker je »Where the Light Resides« izredno lep album.
Že samo glede na geografsko poreklo oziroma izvorni Danielov domicil je moč skleniti, da zvoči njegov izdelek bliže prvencu Borta Rossa, ali dosežkom kakšnih staroselskih Drevored. Brežiško-krška kotlina, kot del širše Dolenjske torej. Od vselej so dela s tistega konca odzvanjala blago otožno, kar sicer ni redkost za celo ozemlje Slovenije, vendar ima dolenjski konec svoje prepoznavne specifike. Glasba tega albuma bo blizu vsem, ki recimo poznate prvenec zasedbe Balladero, pa so med izdelkoma obenem ostro zarezane energetsko izpovedne vibracije, kot je to v tem primeru moč začutiti med okoljema Dolenjske in Prekmurja.
Tako kot Balladero, se tudi Daniel preizkuša v celoti s petjem angleščine in to mu gre izvrstno od rok. Visok iztržuk muzikaličnosti v formatiranju skladb dosega Daniel skozi pravilno postavljeno metriko verzov, kar je v primerjavi s slovenskimi izvajalci sicer prej izjema, kot pravilo. dosega album konkurenčo »brezhibnost«, ki lahko izziva dela avtohtonih anglosaksonskih izvajalcev. Tudi vseh aktualnih, ki e borijo za košček prepoznavnosti pod natrpanim »svobodnim« soncem glasbenega tržišča, ki mu kroji peroti neskončno sebična požrtnost glasbenih korporacij. Zato je Daniel v prvi vrsti »indie« glasbenik v pravem pomenu te besede. Neodvisni glasbeni izvajalec, ki v artistično ekspresivnem resnicoljubju reagira v slehernem trenutku samostojno, samosvoje ter posledično v celoti suvereno. Njegova globoko čutečna subtilnost dojemanja in prevajanja glasbene magije je našla sorodne duše na Irskem. Tako je možakarja zanesla pot v Dublin, kjer je našel svoj drugi dom in se srčno ter tesno povezal s tamkajšnji glasbeniki etabliranih imen, ki so mu pomagali soustvariti ta izdelek ter iz Danielove osnovne glasbene vizije, pravzaprav iztisniti izrazni optimum.
Rezultat je dosežek, na katerega je lahko Daniel in posredno tudi slovenski glasbeni prostor oziroma njegov aktualni utrip, silno ponosen. Devet točk, vključno z izvrstno aranžirano verzijo Patti Smith klasike Chelsea 1972, stoji v iskanju izjemnega organskega dialoga akustike in občasnega »jangle« zvoka, pravzaprav brezhibno. Input irskih glasbenikov seveda zbližuje zvočnost izdelka keltsko koprnečemu pišu meglic nasičenih z drobnim dežjem severno zahodnega morja, ki večno »liže« britansko otočje. Tak izvrsten sotrk irske folk glasbe, radiu prijazne muzikaličnosti, pa tudi blues ščepca (kar evocira eden vodilnih kitarskih ornamentov) je združen denimo v skladbi Leaving Town Tomorrow. No prav v zaključni Lullaby, neverjetno mehkobni in koprneče melanholični točki, pa ta moment irske folk glasbe na albumu celo nadvlada. Z Joana Marie odpojeta še en duet in sicer v skladbi I Hope Wind Knows, ki evocira celo spogledovanja z elementi americane. Tu se Danielu z izvrstnim, skorajda angelskim vokalom, priključi v duet mila Joanna Marie. Otvoritveni del plošče je prežet s prodornim »indie-jangle« zvokom radiu prijaznih naslovne skladbe in takoj za njo Suzane Smiling, ki takoj dostavita uvid v bogat artističen izplen tega albuma kompozicije so aranžersko dovršene. V smislu oblikovanja neverjetno spravljivega dialoga kitic in refrenov, vrhunske glasbene eksekucije, kratkih milih, čutečih zvočnih pastel, ki jo v glasbeni krajini izdelka nizajo instrumenti ter seveda nad vsem v predani, iskreno čuteči in zavoljo svoje iskrenosti, izjemno prodorni vokalni predstavi Daniela Vezoje. Eksekucija vokalnih linij na tem albumu dokazuje na moč pristno, da srčnost in iskrenost v glasbenem artizmu nadvlada prav vse. Daniel je neverjetno prodoren v sleherni legi, ki jo ubira z vokalom. Tu je organska, čista in neverjetno dinamična ter živahna produkcija, ki zgolj krepi celostno podobo tega izdelka. Instrumenti ležijo v prelepem ravnovesju, sobivajo v veliki zvočni spravi ter mojstrsko barvajo in kontrastirajo vokal, ki leži seveda v fokalni poziciji.
Besed hvale torej nikakor ne zmanjka in glede na prefinjeno strukturiranost, boste odtenek za odtenkom odstirali tančice glasbene substance, kot jo pooseblja ta izdelek. Z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma. Zadržuje pa ob vsem smelem in zavzetem aranžiranju vseskozi tankočutnost muzikalične nalezljivosti, zato ga lahko poslušate v slehernem trenutku svojih dnevnih opravil. Poslušalca nagovarja tako spravljivo, da se v njem znajde zelo hitro najmanj delček vaše duše. Z njim hitro vzpostavite dušno sorodstvene vezi. Če ste vsaj kanček intuitivni in v prožnosti sposobni skočiti iz objema racionalnega ter se potopiti v vaš edinstveni svet individuuma, kot to uspeva skozi glasbeni artizem tako pristno Danielu Vezoji.
Da ne krenem predaleč. Preverite ta album. Prevzel vas bo hipoma in peljal skozi planjave neverjetnega koprnenja in sladke otožnost. Nad siceršnjo otožnostjo pa tli kipeča strast do radosti bivanja in uživanja življenja v vseh njegovih odtenkih. Ne pozabite. Daniel natanko ve kje domuje svetloba. »Where The Light Resides« velja za enega najmočnejših izdelkov, ki so izšli na polju slovenske kantavtorske glasbe v letošnjem letu, obenem pa si je mojstrsko izboril mesto za brezhibno konkuriranje na mednarodnem glasbenem prizorišču.
Daniel Vezoja (feat. Joanna Marie) - I Hope Wind Knows (uradni video):
na vrh