Dark Tranquillity: Where Death is Most Alive

Švedske očake melodičnega death metala Dark Tranquillity lahko danes štejemo pravzaprav za edine še prave predstavnike gothenburškega zvoka death metala. DT so v začetku devetdesetih skupaj z At the Gates ter In Flames sooblikovali novo linijo ekstremnejšega metala, ki je svojo bit našla v zmesi agresivnosti death metala in melodičnosti heavy metala. At the Gates so po nekaj albumih razpadli, In Flames pa so že davno tega pozabili na svoje korenine in globoko zaplavali v komercialne vode... Dark Tranquillity pa ponosno in s častjo ostajajo zastavonoše gothenburškega oz. melodičnega death metala!

A tudi fantom iz Dark Tranquillity pot dvajsetletne kariere ni bila posuta z rožicami. Na svojo čisto prvo pravo headlinersko turnejo so morali čakati debelih petnajst let. A čakanje se je obrestovali, saj so Dark Tranquillity po izdaji albuma Fiction kot prerojeni in verjetno prav sedaj dosegajo vrhunec svoje dolge kariere. Plod turneje ob izdaji albuma Fiction je tudi pričujoča dvojna živa plošča - prav tako prvi live album zasedba v dvajsetih letih (če odštejemo precej povprečno DVD izdajo Live Damage iz leta 2003)! Where Death is Most Alive ujame Dark Tranquillity sredi bombastičnega vzdušja milanske dvorane Rolling Stone z dne 31. Oktobra 2008, ko je bila turneja za Fiction v polnem zagonu. Dark Tranquillity so dali zares vedeti, da je bila prva headlinerska turneja težko pričakovana tako z njihove strani kot s strani fenov in fantje so se izdatno potrudili ter segli globoko v zakladnico diskografske zgodovine. Že površen pogled na setlisto koncerta kaže na to, da ni bil izpuščen in spregledan niti en album, z izjemo prvenca Skydancer na katerem je vokalno dolžnost opravljal še Anders Friden (danes In Flames), kitaro pa je preigraval zdajšnji vokalist Mikael Stanne. Odlično posnet koncert, ki ga je s fantastičnim miksom oplemenitil Tue Madsen nas od prve do zadnje sekunde postavi naravnost med vročo italijansko publiko, ki je bendu tistega večera jedla iz roke. Publika se bučno odziva na vsak Mikaelov poziv, jasno znori med zahvalami po italijansko in bendu resnično nakloni pozornost, ki si jo zasluži. Skoraj ni trenutka ko publika nebi glasno prepevala ob skladbah, nekoliko se ustavi le ob novejših komadih z albuma Fiction, ki se takrat še niso popolnoma usedli v ušesa. Kljub temu je bend pravilno promociji novega izdelka namenil levji delež koncerta in s takrat aktualnega albuma odigral kar sedem komadov, ki jih je publika sprejela skoraj tako vročično kot nepozabne klasike. In tudi teh je Where Death is Most Alive poln! Dark Tranquillity niso pozabili niti na eksperimentalni in kontroverzni Projector, ki jih je sredi devetdesetih skoraj stal kariere. A jedro albuma so gotovo nepozabne klasike kot je rušilna The Treason Wall, pa Wonders At Your Feet, Punish My Haven in srhljivo prelepe Lethe. Stanne kljub poškodbi glasilk, ki jo je staknil sredi devetdesetih deluje izredno prepričljivo, tako z agresivnim in surovim growlom, kot naštudiranim in natreniranim čistim vokalom, kar je izredno dobro slišno npr. v Therein. Nepozaben je trenutek ko se za izvedbo klasike Insanity's Crescendo Mikaelu v prečudovitem duetu pridruži Nell Sigland (Theatre of Tragedy), ki angelski glas posodi še v The Mundane and the Magic. Bend zveni čvrsto in suvereno, prav vse linije so odigrane s kirurško natančnostjo, kitari Niklasa Sundina in Martina Henrikssona lepo prepletata kitarske melodije z melanholičnimi klaviaturami Martina Branstroma, ritem sekcija pa je ravno prav globok in rušilna. A Dark Tranquillity ne bi bili to kar so brez izjemno živega in publiki hudo naklonjenega Stanneja, ki se izkaže z zares dobrim povezovanjem programa.

Dark Tranquillity z Where Death is Most Alive dokazujejo, da so po dvajsetih letih delovanja močnejši kot kdajkoli prej. Njihova prva živa plošča pa je neizbrisen testament magične čarovnije, ki jo lahko Dark Tranquillity v živo pričajajo s svojo unikatno zmesjo melanholičnega, čutnega in obenem agresivnega in neizprosnega death metala.