Incurabili je abstraktni glasbeni eksperiment, ki je lani zrasel na zelniku dveh preizkušenih tvorcev domačega "podtalnega" glasbenega dogajanja. Bruno Subiotto in Niko Novak sta prekaljena glasbena frajerja očitno naveličana rutine ustvarjalnih okolij Dicky B. Hardy, The Spoons, Borghesia in Matchless Gifr, vsaj sodeč po nedavno zloženem Incurabili prvencu "Whenever You're Ready", ki potrpljenje preizkuša z neudomačljivo, težko prebavljivo zvočno gnjavažo, prepleteno z daljnim sorodstvom bluesa.
Bruno in Niko blues vlečeta iz največjih vukojebin ameriškega juga, oziroma bolje rečeno, strica se v najboljšem primeru mučita z dajanjem vtisa veščih reinkarnatorjev osnovne blues forme, katerih največji adut naj bi bil izostren čut za tradicijo. Ok, preden koga po krivici obtožimo blasfemije je potrebno upoštevati dejstvo, da dvojec nadvse pogumno orje ledino z lastno, povsem samosvojo interpretacije bluesa, kateri grobe obrobljene zvočne inovacije niso tuje. In roko na srce, tako odbitega in čudaškega bluesa ne boste našli kjerkoli. Incurabili si pri uglasbitvi arom Mississippija duška dajeta s hreščeče intoniranim avtorskim materialom, ki svoj unikatni besednjak razvija ob pomoči strašne vokalne igre, ki se nahaja nekje med surovim brundanjem in prehlajenim pasjim laježem, ter samozavestno serviranega žvenketa različnih predmetov za vsakdanjo rabo, ležerno poplesajočih na hrapavi podlagi bazičnega glasbenega inventarja, torej kitare, basa, bobnov in orglic. Dokaj neobičajni kombinaciji inštrumentov družbo pričakovano delajo nič manj nevsakdanje zarisani aranžmaji in eksotična izvedba, pregnetena s punkovsko nepredvidljivostjo. Pri tem se dvojec skuša orientirati po tradicionalnih smernicah bluesa, katerim pa roko na srce sledi le s skozi distorzijo povlečenim zvokom ustne harmonike, ter z občasnim pretirano navdušenim trosenjem najostrejših blues dišavnic.
Incurabili bo sprva mogoče celo uspelo povleči nekaj simpatij naključnega poslušalca, vsaj dokler se nesrečnež ne bo ustavil ob suhoparnemu obračanju osnovne blues forme, ki v rokah Bruna in Nika pač ni sposobna razvijanja omembe vredne nadgradnje. Dvojec v bistvu ne počne drugega kot da stalno žonglira z raznobarvnimi bluesovskimi klišeji. Ti svoje obline najraje kažejo v preprosti, pogosto prav neverjetno banalni liriki, ki najprej osmeši, potem pa dokončno pokoplje še tisto malega potenciala albuma. Ob njej se boste bržkone težko znebiti občutka, da Incurabili pri "inventivni revitalizaciji bluesa" žene čista zajebancija. "Whenever You're Ready se v bistvu zdi kot logična posledica te, kot povsem neprisiljeno, spontano sproženi pljunek minimalističnega zvočnega mazohizma, ki se po slabe ¾ ure in 13 skladbah izkristalizira v obliki pogrešljive blues parodije.
"Whenever You're Ready" ni priporočljiv za strežbo parčku ušesc vajenemu polizanega godbenega ugodja, gre za težko prebavljiv izdelek, ki bi znal navdušiti tiste redke srečneže z izbranim glasbeni okusom, v našem primeru predvsem posameznike, ki stremijo k zvočnim eksperimentom, čeprav na škodo vsebine. Kar se prvenca Incurabili tiče se boste zapriseženi ljubitelji bluesa brez dvoma prej razveselili darilnega bona za gastroskopijo.
na vrh