Skupina Adimiron je bila še do pred kratkim popolna neznanka v spektru zaznave povprečnega poslušalca, vsaj od zadnjega obiska skupine Death Angel dalje pa je del pozornosti, tudi zaradi nevsiljivega in zelo profesionalnega trženja svoje glasbe, mlad italijanski kvintet le pritegnil tudi z naše strani. Najprej velja opomniti, da je naveza rimskih legionarjev zvoka na svojem drugem albumu, celovečercu When Reality Wakes Up vse prej kot standardni thrasherski izdelek. Adimiron so namreč skupina, ki še danes išče zase najprimernejši glasbeni izraz ter svojo kreativnost vlivajo v čaše različnih formatov. Obrazov je več kot dovoljuje en sam žanr, razcepljeni glasbeni osebek pa si na tak način le stežka izgradi in postavi granitne temelje za številčno bazo zagretih poslušalcev. Gre torej le za eksperiment ali je iskanje svojega pravega jaza in izraza nekaj, kar bi nas moralo skrbeti?
Skupina je nastala leta 1999 in v tem najbolj rosnem obdobju so bili še grindersko death metalsko nastrojeni. Produkt te postopne geneze ter prebujanja različnih pristopov k sredici glasbe je niz demo posnetka Everlasting Fight, EP-ja Eclipse ter prvenca Burning Souls. V tem vmesnem obdobju, ki ga z bogato progresivno plastjo bogatih instrumentalov polno in sočno predstavijo na plošči When Reality Wakes Up, je v prsih zadonelo nevermoreovsko srce, danes pa so Adimiron zavezani hibridu čiste matematike, brutalnosti ter podobam Meshuggah stila. Pojdimo raje korak nazaj, saj je to vmesno obdobje progresivnega thrasha tisto, kateremu bomo namenili tokrat vso ljubečo pozornost!
Album razpre skladba Desperades, ki jo odlikuje polna in naelektrena produkcija. Kitarski dvojec nabrušenih kitar matematikov ritmike Alessandra Castellija ter Danila Valentinija, masno podkrepljeni bas mladega štiristrunarja Maurizia Villeata ter bobnarja Federica Maragonija natrese dobro mero smodnika za spodžiganje vaših strasti. Problem nastopi pri sicer zelo natančno in dobro zvenečem vokalistu Andrei Spinelliju, ki pa ima kronične težave z izgovorjavo angleščine. Čeprav v registru glasovnih zmožnosti povsem dostojno parira raskavemu glasu Warrela Danea, mu manjka pika na i ter malce bolj naravno zveneča besedila. Bolj kerozinsko nabrušeno zveni skladba Wrong Side Of The Town, ki penetrira globoko s post thrashersko lepoto kitar na opethovsko nasoljeni način. Po otvoritvenem rifu sledi razočaranje v obliki precej brezveznih liričnih nakladanj. Forgiveness je celo bolj boleč trenutek poslušanja, saj je grlenih sekvenc precej manj, oratorij glasbe pa po nepotrebnem brzda ter zavira strastno željo po hitrosti. Osebni favorit tokratnega poslušanja je skladba Choice For a Mask, ki premore tako občutek senzualnosti kot malce manj lesketave distorzije - na epski način. Pozabimo za trenutek na izgovor besed ter malce nerodne besedne strukture ter se postavimo iz pozicije z angleščino obremenjene srenje ter se prežarčimo na nevtralna tla planeta X. tam je celota povsem funkcionalna in melodično prepričljiva. Ne manjka niti gram tistega, zaradi česar se ne bi v polnosti predali užitku ter glasbi. Ritmika bližnjega vzhoda ali odmev glasbe iz nekdaj obleganih rimskih provinc zaščemi v skladbi Mindoll. Občudovanja vredne komponente tokratnega poslušanja so nedvomno izvrstni, številni ter v svoji spremenljivosti in barvitosti neulovljivi kitarski rifi. Velik plus v prid plošči z veščo ritmiko in menjavo tako stilov kot ritmične metrike natrosi bobnar Federico Maragoni. Veliko je kompleksnih struktur, ki ne nudijo tolažbe, še manj pa je tolažbe v najavi prihodnjih sprememb. Disharmonija skladbe Das Experiment jasno nakazuje tendenco po zapletanju gordijskih vozlov na že tako nikakor enostavni spirali genskega zapisa. Svojevrstno zabavo s klenim pogumom dokažejo fantje pri izbiri edine neavtorske skladbe na plošči. Prodigy so z brutalno elektroniko in skladbo Spitfire orali ledino glasbenega sveta na plošči Always Outnumbered, Never Outgunned zdaj že precej daljnega leta 2004, Adimiron pa jim s svojo metalsko različico ne storijo krivice in elektronski punk lepo prikrojijo metalski brutali. Naslovna skladba se vesi na elektronske semple ter kot biserna izvirska voda jasne kitarske zvoke. Instrumentalni vstavek se nadaljuje naprej s skladbo Still Winter Within, ki pa s svojo teatraličnim pretiravanjem ne stopnjuje prej zarisanega ugodja. K temu ne prispeva niti melanholija skladbe Endevouring niti izjemno sklepno dejanje pompozne eksplozije vesoljne supernove s skladbo Flag Of Sinners. Ritem je čipkasto kičast in Adimiron obvladajo igro preigravanja zvokov kot se spodobi, a plošča ob nepravi postavitvi oziroma nekaterim očitno povsem nepotrebno zakrivljenih albumskim polnilom pripelje poslušalca k precej mešanim občutkom.
Nič nimam proti shizofreniji niti proti kompliciranju, saj je tega na tone dovolj v opusu Heavy Davyja ter njegovih SYL. Prav tako mi ni gnusna matematika ritmov ter večno pospeševane do konca, nato pa zaviranja domala na črto, kot se da tega slišati zelo veliko tako v jazzu, kot tudi v metalcoreu in njegovi bolj robati deathovski različici ali pa v spektru kompliciranja skupin Meshuggah ali Despised Icon kova. Zmoti nekonsistentnost občutij, saj v sinusoidi lomljenih vzponov in padcev ne veš ali bi vzel poživila ali pomirjevala, skupina pa občasno pretirava z odmerki pri svojih glasbenih odvajalih, zato je končni rezultat begajoč in pušča tono neodgovorjenih vprašanj za tretjo, četrto ali celo peto ploščo. Kaj imajo Adimiron še na zalogi bo namreč pokazal čas, peščene ure, ki merijo potrpljenje in prisotnost zagretega poslušalstva pa se bližajo svojemu kataklizmičnemu trenutku končne resnice!
Recenzija je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh