Album Wheels of steel bi brez pretiravanja lahko uvrstili v znamenito trilogijo plošč, ki so leta 1980 odločno zastavile žanr, za katerega je tisti čas Geoff Barton, novinar tednika Sounds, našel nadvse primerno skovanko - New vawe of british heavy metal. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sta preostala albuma trojčka, ki je tako močno zaznamoval sodobno rock glasbo, nosila naslova British steel in Ace of spades. In res so bili prav Motorhead tisti, ki so takrat še malo poznane Saxone vzeli pod svoje okrilje jih z nekaj skupnimi turnejami po otoku bliskovito izstrelili med zvezde. Za ostalo je poskrbel album Wheels of steel in Biff s kompanijo je konec leta 1980, ko je izšla njihova tretja plošča Strong arm of the law, pogledoval proti samemu vrhu britanskega rocka.
V času, ko so bili Iron maiden še malo poznan klubski band, so Saxon s svojo mešanico sabbathovskih ritmov in prepletajočih se mojstrovin kitarskega dvojca po vzoru Thin Lizzy že polnili londonski Hammersmith in druge velike dvorane. "I definitely think we were the band to beat in the early 80's", je pojasnil Biff v spremnem besedilu remaster izdaje plošče. Maidni so bili v njihovi senci vse do enormnega uspeha izdelka The number of the beast, ko je prišlo do občutnega zasuka. Iron maiden so segali vedno više, za Saxon pa se je zdelo, da z vsakim albumom, ki je nasledil njihovo zadnjo veliko stvaritev Denim and leather, tonejo bolj v pozabo. A ostanimo raje v zlatih letih. Plošča Wheels of steel se je 5. aprila 1980 zavihtela na angleški top 5 albumov, istoimenska skladba ter tista z naslovom 747 (Strangers in the night) pa sta ogrožali vrh tamkajšnje lestvice singlov. Precej zaslug za to je imel tudi producent Pete Hinton, ki je skupini pred tem pomagal pri podpisu pogodbe za založbo Carrere, za katero je Biff kasneje trdil, da jih je precej ovirala pri naskoku na Ameriko. Sledili so obiski na Top of the pops in nastop na prvem Monsters of rock festivalu s headlinerji Rainbow in eminencami Judas Priest ter Scorpions. Trendi so se začeli obračati in NWOBHM je osvojil Anglijo ter začel pogledovati čez lužo, kjer sta Ulrich in Hetfield nedolgo zatem na njegovi zapuščini ustvarila pravo malo revolucijo. Pri tem je šlo v veliko primerih bolj kot za poklon starostam, za preprosto kopiranje, kot npr. dokazuje nenavadna podobnost rifov skladb The eagle has landed in Fade to black. A ta primer, ki gotovo ni osamljen, zgolj priča o močnem in tako rekoč globalnem vplivu novega angleškega žanra.
Wheels of steel tako nedvomno sodi med prelomne albume. S svojimi radio friendly hiti, kot je Strangers in the night, in neusmiljenim kitarskim bombardiranjem (za katerega je bolj kot Oliver zaslužen predvsem neuničljivi Paul Quinn), ki ga ponuja Motorcycle man, je pogumno stopil proti novim obzorjem sodobne glasbe. Pri tem ima gotovo zasluge tudi Biff, čigar vokal je kljub agresivni podlagi vedno gravitiral k melodiki, kar je bilo za to zvrst dokaj nenavadno, a kot je priznal sam, nadvse učinkovito. Prav zaradi te dinamične kombinacije so Saxon na domači strani Atlantika kraljevali vse do albumov Power and the glory ter Crusader, nato pa so jih preveliko podrejanje ameriškim trendom in težave z managementom ter založbami počasi pokopali.
Nedavno pa je EMI v luči ponovnega vstajenja skupine izdal remasterje vseh njihovih studijskih albumov do plošče Destiny in med temi ima Wheels seveda častno mesto. Remaster izdaja ponuja poleg izvirnih devetih skladb še demo različici Suzie hold on in Wheels of steel, ter redek "B-side" posnetek Stallions of the highway. Tu je tudi venček živih skladb z nastopa na prvem, danes že legendarnem Donington festivalu, kjer se je 16. avgusta 1980 pred 35.000 poslušalci v "magičnem vzdušju" in pod "svetlo mavrico" pisala zgodovina rocka. Biff v svojem besedilu sicer govori o 60.000 glavah, a to številko so dosegli in (občutno) presegli šele kasnejši Monsters of rock festivali. "And the bands played on".
na vrh