Cream: Wheels Of Fire

Wheels Of Fire je tretji Cream album po vrsti, ter v mnogo pogledih tudi njihov zadnji. Sestavljen iz dveh delov, prvega studijskega ter drugega posnetega v živo v San Franciscu, predstavi skupino v drugačni podobi, kot smo je do sedaj bili navajeni. Medtem, ko za produkcijo ponovno skrbi Felix Pappalardi, smo tokrat predvsem priča do sedaj največjemu doprinosu dvojice Jack Bruce – Pete Brown, pri kateri je slednji odgovoren predvsem za pogosto "bebave", vendar vseeno zabavne tekste. V vlogi avtorja se (morda celo malce prevečkrat) z svojimi podobno smešnimi stvaritvami kaže Ginger Baker, medtem ko je Claptonovega vpliva, vsaj kar se prvega dela albuma tiče, očitno premalo. Vse to pa je verjetno posledica prvih napetosti, ki so Cream takrat že počasi začele načenjati.

Wheels Of Fire je v bistvu zanimiva paleta glasbenih stilov, pogosto mešanih z jazzom ter progresivnih popom 60tih let, ne manjka pa tudi "utrganih" štiklov, katerih pravi pomen normalen človek težko razume. Psihodelije, razen na uvodni White Room, skoraj da ni opaziti. Prav omenjena skladba, katere kitica močno vleče na Tales Of Brave Ulysses, velja za enega večjih dosežkov tria. Pappalardi, ki poleg svojih običajnih zadolžitev, uvod spremlja na violi, v sodelovanju z tipičnim Claptonovim wah solom, tule ustvari še eno fenomenalno stvaritev. V popolnem nasprotju s to večno Cream klasiko, pa stoji prva v vrsti Bakerjevih "mojstrovin" Passing The Time, resnično čudna zadeva, z Gingerjem v vlogi vokalista (!), kjer poskakovanje iz zasanjanosti, v povsem utrgani ples basa in bobna, ustvari sliko popolnega kaosa. Ob bok le temu, lahko brez posebnih problemov postavimo Pressed Rat And Warthog, še eno Bakerjevo čudo, katerega "besedilo", ki se ga verjetno nebi sramovali niti v kakemu Monty Python scenariju, Baker v celoti recitira. Hec, ali ne, ta zadeva deluje resnično bolno. Kar pa ne velja za enkratno Those Were The Days, sicer še eno iz Bakerjeve kuhinje, ki v človeku prebudi nostalgične občutke. Štikl je preprosto odličen, za kar se velja zahvaliti fenomenalnima Bruceu in Claptonu. Njuno solo točko, ki je v bistvu nekakšen jam, velja omeniti kot enega boljših momentov Cream albumov nasploh. Osupljivo!! Kar težko je verjeti, da je isti človek odgovoren za vse tri omenjene skladbe. V podobnih vodah plava tudi Deserted Cities Of The Heart, dinamična skladba, sicer izpod peresa že tolikokrat omenjene dvojice Bruce – Brown. Cream se s omenjenima skladbama, ki lepo pričata o njihovi vsestranskosti, tule definitivno kažejo na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. V kategorijo "manj užitnih" spada As You Said. Gre za akustično zadevo, katere zvesti spremljevalec Ginger Baker, nas z high hatom, kar malce dolgočasi. Tudi Bruce z svojim značilnim vokalom, ki je tako močno zaznamoval večino Cream pesmi, tule deluje izgubljeno.

Čas je, da se počasi vrnemo h bluesu, kjer poslušalec nikakor ne more mimo dveh fantastičnih priredb. Sitting On Top Of The World je stara Chester Burnett blues klasika, do konca perfektno obdelana z Jackovim grobim basom, povrhu katerega se stalno sprehaja za Claptona značilno "cmerajoča" kitara. In če je že taka interpretacija legendarnih blues štiklov sapo jemajoča, kaj lahko potem človek poreče na Kingovo Born Under A Bad Sign, ki kar poka od energije. Pri obeh gre največ zaslug predvsem Jacku Bruceu, katerega vokal je resnično nenadkriljiv. Podobno kot pri Politician, razgibanemu bluesu, z zabavno nagajivim Brownovim besedilom, kjer Bruce ponovno kraljuje.

Druga polovica Wheels Of Fire nam predstavi štiri posnetke v živo, ki še dandanes stojijo kot lep dokument moči, ki jo je trio tako perfektno izžareval na odru. Dolge improvizacije, neverjetna dinamika, ter virtuoznost trojice, kateri takrat ni bilo para, so lepo zajete v tem pokru blues rocka. Enostavno in briljantno, tako kot Crossroads Roberta Johnsona, zagotovo najboljša verzija, kar jih je kdaj slišal glasbeni svet. Claptonu se tokrat popolnoma utrga, medtem ko njegove solaže ustvarijo vrtinec norosti, v katerega sta Jack in Ginger posrkana brez kakršnega koli upora. NENORMALNO!! Še eden od vrhuncev je Spoonful, v najbolj grobi izvedbi kar jih boste kadarkoli slišali. Epska, skoraj sedemnajst minutna izpeljanka, kjer vsak od trojice plava v po svoje improviziranem svetu. Kot je že običajno pri skupinah, kjer je vsak od članov po svoje "glavna faca", nam tudi Cream ponudijo "spotlight" točke, tokrat za Jacka Brucea in Gingerja Bakerja. V prvem primeru nas Bruce zabava z dolgim solom na ustni harmoniki, ki se na koncu zlije v Gingerjev Toad, pri katerem pa nas slednji, kot da bi tekmoval z ostalo dvojico, osreči z dolgim bobnarskih solom. Odličen zaključek tega stilsko raznolikega albuma, ki nas je tako lepo peljal skozi ta nori smetanast svet.