Kdor pozna Grega Howea, sledi tudi kitaristom, kot sta med drugim denimo Allan Holdsworth na eni in recimo Richie Kotzen na drugi strani. Prvi je žal že pokojni, k slednjemu se še v tem spisu še vrnemo. Greg Howe se po daljšem času torej vrača z novim samostojnim albumom. In to kakšnim, gre za skorajda popolnoma instrumentalni jazz album! Po devetih letih od izida plošče »Soundproof« je tu sveženj novih, izredno markantnih in dovršenih kompozicij tega izvenserijskega glasbenika in kitarskega vešča, ki je preigraval na številnih studijskih albumih mnogoterih izvajalcev. Če izpostavimo le najvidnejša imena mednarodne glasbene scene: Michael Jackson, Justin Timberlake, 'N Sync, Enrique Iglesias, Jason Becker, Richie Kotzen, Vitalij Kuprij, Jordan Rudess, Tetsuo Sakurai in drugi.
Za »Wheelhouse« je imel Howe sprva idejo, da bi bil to vokalni album, vendar je ob koncu na njem pristala vsega ena vokalna skladba (Shady Lane), ki sta jo pred več kot dvajsetimi leti ustvarila Greg in njegov brat. Na tem komadu je solo in vodilni glas prispeval Richie Kotzen (solo, The Winery Dogs, Mr. Big, Poison), sicer stari Howeov pajdaš, s katerim sta nekoč izdala dva skupna albuma. Ker skladba na kilometer odstopa od vsega, kar najdemo na tem albumu, je logično pritaknjena na sam rep izdelka, tako Howe kot Kotzen pa se »razstrelita« vsak s svojo solažo, pri čemer pa znova briljira Kotzenova tenkočutna vokalna predstava.
Preostanek albuma zaseda še osem popolnoma instrumentalnih kompozicij. V lanskem letu se je Howe s Stujem Hammom mudil na skupni evropski turneji, kjer jima je delal družbo madžarski bobnar Zoltan Cszorz. Preigravali so le instrumentalno glasbo. Zagotovo je to dodatno motiviralo in podžgalo Howea, da se je odločil posneti instrumentalen album. Prav ta znova najdena fascinacija nad instrumentalno glasbo pa je zelo verjetno pripomogla k temu, da je Howea po novem k svojim Protocol vpoklica sam presvetli bobnarski velikan Simon Phillips. No, Howe je kmalu po izdaji tega albuma odrinil tudi na severnoameriško turnejo, kjer sta mu album pomagala predstavljati basist Stu Hamm in bobnar Gianluca Palmieri.
Kot omenjeno, je »Whitehouse« skvašen docela žanrsko in stilsko večplastno ter obenem vseskozi duhovito. Howe vseskozi dražljivo plasira mero iskrive lucidnosti v svojem solističnem vozljanju, ki mu ne zmanjka dinamita in rdeče niti. Vnaša tisti trenutek nepredvidljivosti in spontanega razvoja dogodkov. Zvoči silno pretanjeno z organskimi teni, z mamljivo akustiko pa je večkrat obarvana tudi motivska podlaga, na kateri leži improviziranje. Ta je lahko prerešetana tudi z distorziranimi zvoki, vendar pri tem Howe še zdaleč ne posega po shreddanju MacAlpinea, Beckerja ali Friedmana. Vsaj z eno nogo ostaja vseskozi v finih variacijah jazzovske mehkobe, tudi ko kakšna izmed skladb rockovsko »zahrumi«.
To je torej vrhunski instrumentalni jazz album, konkretno fuziran z drugimi žanri. Že otvoritvena Tempest Pulse je silno adventivna kompozicija, ki v svoji nenavadnosti evocira navduševanja Howea nad latino elementi iz kubanske glasbe, ki se lesketa v jazzovskih variacijah kompozicije. Že naslednja skladba 2 In 1 preseneti s povsem drugačno zasnovo in kompozicijskim pristopom. Gre za skladbo, ki je obtežena s premiso funk glasbe (k funku se Howe vrne proti koncu v Let it Slip), obenem pa ne skriva invazivnih momentov spogledovanja s tradicionalnimi pridobitvami swinga štiridesetih (tam kmalu po drugi minuti skladbe). Throw Down dostavlja jazz, fuziran z bluesom in rockom, vsebnost decibelov naraste, skladba ponudi neposreden odgovor zakaj sta Howe in Kotzen vselej dobro shajala skupaj. Tu je mestoma eterična Landslide, ki vzbuja progresivno adventivnost, gre verjetno celo za osrednjo skladbo albuma, na kateri se na klaviaturah priključi legendarni klaviaturist Ronnie Foster (Stevie Wonder, George Benson). Album vsebuje tudi koketiranje z melosom svetovne glasbe. Ob omenjeni Tempest Pulse je takšna tudi Push On.
Skratka, »Wheelhouse« je izjemno pretočen album, poln pronicljivih idej izpovednega karakterja, ki so embalirane v devet čvrsto otipljivih komponističnih konglomeratov. Igra Grega Howea je ozaljšana z izjemno virtuozno domiselnostjo in kitarist je prav v teh dejanjih improvizacije tako izrazito nepredvidljiv ter navdušujoč v ročnih spretnostih, da je »Wheelhouse« prav zavoljo tega elementa šokantno nalezljiv in zanimiv. Zato je album izjemen magnet za poslušanje, ki v izraznosti ne popušča od začetka do konca. Je album, ki ga odkrivaš dlje časa in ki te vedno znova navduši. Njegove detajle boste odstirali tančico za tančico, glasba pa vas bo puščala vzhičene in očarane. Upajmo, da Howe prenese tak navdih še na kakšen samostojni studijski album, za katerega upamo, da bo znova instrumentalen. Gre za bravurozno delo velikega perfekcionista in neslutenega mojstra svoje obrti. Mimogrede, marsikakšna ideja, ki jo slišite tule, bi brez težav lahko našla svoje mesto tudi na katerem izmed albumov Simona Phillipsa in njegovih Protocol.
na vrh