Vega veljajo za prijetno presenečenje, ki prihaja iz sfer melodičnega rocka britanskega otočja in je s prvencem »Kiss Of Life« leta 2010 učinkovito premešala štrene priljubljenosti novincev na sceni. Vega niso muha enodnevnica. To dokazujejo njihovi odlični koncerti, večinoma osredotočeni na domače odre Velike Britanije, predvsem pa so zapustili pečat Vega z nastopom na eni od zadnjih izdaj tradicionalnega notthingamskega festivala Firefest, ki je posvečen izročilu AOR glasbi in melodičnega rocka.
Drugi album, udarno naslovljen z »What the Hell!«, ohranja visoko ježo melodično rockovske nalezljivosti prvenca »Kiss Of Life«. Vega se vseskozi trudijo razvijati samosvojo prepoznavnost. Tudi »What The Hell!« izžareva te posebnosti, nasploh ko naleti beseda na britansko izhodiščno formulo pristopanja v melodičnem rocku. Vega so v melosu, podajanju občutij melanholije, drama momentu in seveda celokupnem elementu plasmaja bombastike , blizu tradicionalni vibraciji zasedb britanskega otočja FM, Hearland, Newman ali Shy v zaključni eri ustvarjanja. Vega nosijo ob tem lahko mestoma celo pečat optimizma, ki je okrepčan z izrazito komponento bombastičnosti, strogo podedovane od del najboljših dni Def Leppard (naslovna skladba What the Hell!).
Vega nosijo izrazit občutek za kreacijo dovršenih melodičnih figur in novi album to kvaliteto zgolj poglablja. Ne glede na to, da je skladb kar trinajst (odštevši slabo minuto dolgi uvod), ne zapušča novi album občutka, da bi se ga navzemal občasni balast vsiljivega polnjenja minutaže s »smrdljivci« (beri: »mašilnimi« skladbami, ki ne zapuščajo prav nobenega art vtisa). Gre torej za vrsto melodičnega rocka, ki je jedrnato in smiselno zbližana tudi s komponento filozofije britanskega pristopanja v pop glasbi osemdesetih. Cel žanr AOR glasbe je pač prepreden s tovrstnim artističnim temeljenjem. To gre pač skupaj. Skladbe so kratke, jedrnate, kompaktne. So personifikacije izredne melodične mentalitete skupine, za katero stoji izkušena ekipa na čelu s prekaljenim Nickom Workmanom, ki se je dolga leta kalil in še sodeluje v britanski melodični rock zasedbi Kick. Tu sta vrhunska aranžerja in komponista – brata James in Thomas Martin. Workman je, kot vokalist, je izjemna figura. Poseduje ekstremno dopadljivo barvo glasu, ki dominira v vrhunski eksekuciji refrenskih napevov, kjer dostavlja ob barvanju s spremljevalnimi vokali, vrhunce vzdušij v skladbah.
Skladbe so skrbno detajlirane. Ne kolebajo v kvaliteti med seboj. Med njimi torej ni kakovostnih nihanj. Vse stojijo druga ob drugi enakovredno. Vrhunce ter osebne favorite boste morali tako poiskati sami. Od baladne Fade Into Flames, do popadljivo grabežljivih pomp koračnic (naslovna skladba, White Knuckle Ride, Hands in the Air), do srednje hitrih skladb (te prednjačijo na albumu), premeteno kontrastiranih s slikovitimi obrati vzdušij na relaciji kitica-refren! Te tako v razvoju bombatike najbolj prepričljivo funkcionirajo na albumu (You Can't Run, Bless My Soul, She Walks Alone, Turn It On). V oziru graduirane rasti vzdušja s krešendom v refrenskem napevu, sta najmočnejši skladbi albuma Saviour in takoj za njo It's Gona Be Allright AOR magije na tem albumu preprosto ne zmanjka. Od prve do zadnje sekunde. Prav v obeh nazadnje omenjenih skladbah se še posebej iskri pretanjeni čut strastnega jemanja verzov izjemne vokalne predstave Nicka Workmana, ki opravlja svoje delo preprosto čudovito!
Vega so uspeli z »What the Hell!« dostaviti album, ki potrjuje, da »Kiss Of Life« ni bil zgolj »slučajnostni« album, pač pa lahko sedaj trdimo, da se postavljajo Vega z novim albumom v jedro najboljših svetovnih skupin AOR / melodic rock "revivala" ta hip. Najbolj prepričljivih, to pomeni tiste peščice, ki se je s svojimi aktualnimi studijskimi deli »generičnosti« najbolj spretno izmuznila. K sreči gre tokrat za Britance in ne znova Skandinavce, tako da je tudi v tem oziru lepo spoznanje, da melodični rock danes ne živi zgolj zaradi kljubovalne zagrizenosti »Vikingov s severa«. »What the Hell!« je vrhunski dosežek. Od glave do pete. Ne morete pogrešiti z njim. Če ste odvisni od tega, da se energetsko hranite z grabežljivim bombastičnim vzdušjem, kot ga razume edinstvena veličina AOR/melodic rock glasbe, potem vedite, da je te v izobilju na albumu »What the Hell!« in prav lahko se vam zgodi, da boste s pompom postali, ob poslušanju tega albuma, nepovratno zasvojeni.
na vrh