Osem let počivanja skupine ni pomenilo, da so njeni akterji v tem obdobju stali križem rok. Pregovorni deloholiki, kar še posebej velja za hiperaktivna Billyja Sheehana in Paula Gilberta, so razvajali občestvo ves čas z delovanjem v različnih glasbenih formacijah, z izdajo samostojnih izdelkov, ali pod okriljem glasbenih izzivov, ki so jih sprožali različni glasbeni projekti. Ko se po takšnem presledku znajdeš znova sku0paj za isto mizo niti ni težko nadaljevati zgodbe tam kjer se je končala, nasploh če si dodobra naoljen. In verjemite. Posamezniki tega kvarteta ne poznajo rjavenja, ali zahrbtnih oblik artritisa. "What If..." kar razganja od mladostniške potence in vse prevrete energije, ki jo sproža elementarni rock n' roll naboj postave.
Predstavljajte si, da ste vstopili v studio polni energije in želje po dokazovanju na snemanje vašega studijskega prvenca. Takšno energijo pooseblja "What If..." Nič manj, nič več Če se oddaljimo od obeh studijskih izdelkov, ki so jih Mr. Big posneli v postavi z Richiejem Kotzenom, je "What If..." najboljše možno logično nadaljevanje zgodbe, ki je ostala nedokončana po izdaji albuma "Hey Man" leta 1996. Razlika je le ta, da glasba, ki jo uteleša "What If..." v letu 2011 ni več trendovska, ni aktualna, v nasprotju s tem, pa so glasbeniki v Mr. Big skozi leta premora skupine postali modrejši, zrelejši, bolj prekaljeni in jih motiviranost precej prej in lažje pripelje do uresničitev želenih ciljev, kot je to veljalo nekoč.
"What If..." poseduje izredno interpretacijo, izredno izvedbo, izredno igro. Deluje kot bi bil posnet v prvem poizkusu, pod taktirko "mini" koncertnega nastopa skupine v studiu, tako živo je njegovo pulziranje. S tako prevoženo kilometrino glasbenikov je takšen pristop za skupino kova Mr. Big danes pravi mačji kašelj. Ne le, da ti privarčuje ogromno časa in živcev, pač pa nagradi tvoje delo z največjo možno obliko studijske pristnosti, ki jo izražajo (sprva le na papirju) aranžmaji skladb, obenem s tem pa ponuja takšen pristop 100% jamstvo velike studijske sprostitve in zabave, kar je mimogrede bistvo zdravega rock n' roll principa. Kevin Shirley je uspel to kemijo štirih gradnikov fenomenalno pretočiti na studijski trak, dodatno intenzificirati doprinose posameznikov skupine ter to pretopiti v izjemen kolaž popolnega studijskega zvoka, ki zgrabi za ušesa poslušalca s prve in mu ne pusti dihati skozi minutažo.
Otvoritev albuma z Undertow je rohneče kotaljenje, ki ga pooseblja rušilni plaz Sheehanovega debelo navitega basističnega pleteža. Občutek je tak, ko krije bas kitara imenitni klasično zasnovani hard rock riff Paula Gilberta, kot, da se Sheehan in Gilbert niti za delček sekunde nista odtujila v dolgem času mirovanja skupine. Voluminozni, mestoma topovsko rušilen objem bobnov Pata Torpeya preko albuma in karizmatični, melodičen, avtoritativen in s prirojenim občutkom vnosa soul koprene obogateni vokal Erica Martina, se vključita poleg in magija je rojena (znova). Eric je pustil dušo na albumu. Če ne prej vas bo začaral z izredno izvedbo vokala v Nobody Left To Blame. Zanimivo je uživati dejstvo, kako narekuje glasbeno poslanstvo Mr. Big adaptacijo njenih osnovnih gradnikov, ki zunaj takšne formacije igrajo povsem drugačno glasbo, podvrženo precej večji meri eksperimentiranja in preizkušanja.
Skozi album se čuti v briljanci instrumentalnega performansa naveze Sheehan/Gilbert, še posebno na srednjih instrumentalnih delih, da se duet nahaja vseskozi na točki, s katere je možen pobeg v progresivno naravnane ekskurze glasbenega eksperimentiranje, a se pridno držita oba glasbenika vseskozi rdeče niti in ohranjata v siceršnji briljanci razgibanega muziciranja, vseskozi kompaktno srž osnovne biti rockerksega naboja zasedbe. In Undertow? Naviti Take Cover za leto 2011 z veliko večjo vsebnostjo soliranja in instrumentalne zabele. Vroče vsevprek! Bolj "Mr. Bigovsko" pač ne gre!
Kvintet je pripravil nabor novih skladb, ki premorejo raznolik dotik aranžiranja, obenem pa jasni predznak Mr. Big unikata. Te ne prenehajo navduševati v domiselnosti in pronicljivi izklesanosti All The Way Up je denimo modno zasnovana balada, ki nosi tisti kanček prirojene naivnosti skupine, kot jo je moč zaslediti še na ultra hitu skupine To Be With You. To je tudi ena redkih točk, kjer album nekoliko razjaše iz siceršnjega drama občutka, blago mračne koprene, ki se vije nad skladbami. Tu je denimo skladba I Get The Feeling, ki bi ob silni zapeljivosti trivialne melodije v refrenu, lahko brez težav prevzela značaj mega hita na katerem izmed zgodnjih Mr. Big albumov, kot je denimo komercialno prebojni "Lean Into It"..I Won't Get In My Way je trenutek optimalnega izkoristka vseh atributov, klasičnega Mr. Big pedigreja. Mračni občutek, a v melodiji odlično urezan refren, ki prinaša absolutni atmosferični vrhunec v skladbi. Spet je v točki, kot je American Beauty, prelita karizma starejših Mr. Big klasik tipa Addicted To Rush ali Shy boy.
Ne glede na to, da je "What If..." izklesano "Mr. Bigovski" album, pa ne gre to pot za nikakršno obujanje nostalgije. Ne. Mr. Big so z novim albumom uspeli preliti čar esence svojih klasičnih albumov in mu dodati dotik novih časov. Obenem vsebuje "Waht If..." toliko zabele soliranja, kot noben album doslej. Implantirana duhovitost in nagajivost je seveda stalnica Mr. Big albumov, le da v rešitvah deluje to pot na novem albumu toliko bolj osupljivo, ko Sheehan in Gilbert na trenutke dobesedno uročita poslušalca v fascinaciji ročnih spretnosti izrednega solističnega vezenja (Around The World, bluesovska "valcer" coprnija Nobody Left To Blame) . "What If.." je enkraten povratniški album, enkratne skupine, ki mora najti mesto v sleherni zbirki ljubitelja Mr. Big standardov. S tako vzpostavljeno vehemenco znova najdenega kreativnega navdiha in zagona in po že dveh opravljenih turnejah v Evropi v razmaku dveh let, ga ni več dvomljivca, ki bi si upal trditi, da albumu "What If..." ne bo kmalu sledila njegova nova studijska nadaljevanka. "What If.." je torej vznemirljiv in navdušujoč glasbeni briljant skupine ter kot tak eden izmed vrhuncev izdaj na prizorišču melodičnega rocka za leto 2011.
na vrh