Človek se včasih vpraša, komu ali čemu se mora zahvaliti za to, da ga doleti posebej blažena čast. V tem primeru čast, da spiše sestavek ali dva o novem Bon Jovi albumu.
"What About Now" je (znova le) album, ki ga lahko primerjamo z albumi izdanimi po »These Days«. Dobrodošli torej v zgodbi o Bon Jovi za novi milenij. Na zahodu nič novega bi lahko rekli. Skladbe z albuma "What About Now" bi se lahko znašle na slehernem albumu, ki je naslovljen s »The Circle«, »Crush«, »Bounce«, »Have a Nice Day«. Kdor pričakuje album svetlo svetih časov osemdesetih in z začetka devetdesetih, ga kakorkoli od Bon Jovi želi, bo po slišanem na »What About Now« novi album kaj hitro prekrstil v »What About No!«.
Bon Jovi vzdržujejo znova MTVju prijazni zvok, ki podaja mehkozvočno rock podobo, ta pa se odločno spogleduje z nekakšno heartland rock retoriko, ki jo mnogo bolje gojijo The Killers. Prav naslovna skladba je neverjetna kombinacija med The Killers in Bruceom Springsteenom. That's What The Water Made Me pa cilja znova naravnost v sredino dotične primerjalne navržbe. Če bi človek iskal kos novega albuma, kjer Bon Jovi drzno »prepisujejo« od Springsteena, bi za kaj takšnega hipoma razglasil srednje hitro country navijaško What's Left Of Me, ki v enem od prehodov z enostavno, premišljeno, vžigajočo, a obenem skrajno banalno kombinacijo tonov enoglasja Cdur–Amol-Gdur-Fdur spomni celo na osnovno linijo skladbe With Or Without You zasedbe U2. In tu je za veliki finale Army Of Love, kjer želijo Bon Jovi po vzoru skupin tipa One Republic zveneti tipično modno alter pop rockersko. Potem pa pride še balada Thick As Thieves. Pozor. Samo klavir in Jonov novodobni falzet (oropan prepričljivega podajanja emocij) v prvi polovici skladbe. Želite namig na kaj spominja skladba? Coldplay.
Kdor ni obremenjen s tem, kar počno v novem mileniju Bon Jovi, bo z novim albumom zadovoljen. Če ne poznaš zgodovine o Bon Jovi je jasno, da gre v primeru »What About Now« za zelo spodoben rock album, ki želi le komercialno bogato preživeti. Zveneti prijazno MTVju in radiu. Torej se »What About Now« trudi še naprej »srčno« (ali korporativno - presodite sami) kupovati stadione ter arene po svetu. Jon ne prepriča. Ne čutiš pravega žara v vokalu. Ni več tistega naboja, moči in kreacije emocij, s katerimi se je nekdaj davno, davno tega vpisal v ligo najbolj atraktivnih hard rock pevcev velikih jajc. Ko se srečaš z balado Amen ali kasneje ob koncu z The Fighter, znova (žal nezaželeno) izstopa njegov "osušeni" glas, barvno oropan vseh strasti in naboja.
Človeku se kitarski kaliber tipa Richie Sambora obenem podobno zamislili, ko je obsojen na golo držo navadnih akordov v repetitivni kombinaciji G dur C dur D dur skladbe tipa Pictures Of You, nekje v prehodu zavije celo po izposojo E mola – resnično hud artističen napor. Tudi njegove solaže nikakor ne zmorejo (ali ne smejo?) sijati s tisto sržjo in intenziteto polnokrvnega hard rockerskega stampeda zlatih Bon Jovi dni. Sambora je perfekten blues rock kitarist. Album »What About Now« pač nima sorodstvenih vezi z bluesom, tako kot klasični Bon Jovi studijski albumi. Potemtakem je jasno, da se Sambora drži v bendu zgolj zaradi šelestenja zelencev. Njegov kitarski genij ostaja namreč popolnoma neizkoriščen.
»What About Now« torej vzdržuje preverjeno konturo stadionom prijaznega arena rocka! Mehkega rocka, ki ga skupina potrebuje za novo masovno svetovno turnejo, da bodo z njo znova v zrak skakale večtisočglave trume planeta. V tem oziru okej, v oziru originalnosti pa se postavlja vprašanje: »Čemu vztrajate, fantje?«. Igrajte kolikor vas je volja, nastopajte kolikor vas je volja, novih studijskih albumov pa ne potrebujete več. Na evropskem koncu planeta je z eksperimenti vzdrževanja MTVju »prijazne glasbe« z izdajo studijskih albumov svoje artistično dostojanstvo podobno prodala skupina Def Leppard. K sreči ta ne more polniti aren, ker Joe Elliot pač ni izklesan lepotni žrebec, kot Jon. Oh, ti veseli in brezbrižni fantje. Pa povejte, če jim česa primanjkuje v življenju? Nekdaj "zlati" fantje, ki jih je poglodalo lagodje.
na vrh