Zappa, Frank: We're Only In It For The Money

Frankov tretji album, "We're Only In It For The Money", je brez dvoma eno izmed njegovih najbolj razvpitih del, ki sodi med najboljše in najbolj provokativne umotvore nabritega umetnika, ki se je skozi večino svoje glasbe na povsem unikaten način posmehoval družbeni realnosti svojega časa. "We're Only In It For The Money" je brezkompromisna konceptualna parodija tedaj zelo aktualnega hipijevskega gibanja in "poletja ljubezni", ki obenem odseva Frankov cinični pogled na tedanje pop trende, katere je njegov intelekt seveda zelo hitro uspel prezreti kot votle in dvolične. Frank je sprva nameraval posneti album z naslovom "Our Man In Nirvana", kjer bi kombiniral glasbo svojega banda The Mothers Of Invention skupaj s skeči komedijanta Lennya Brucea. Preden pa bi uresničil svoje namene, ga je prehitel izid The Beatles klasike "Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club band". Slednjega so mediji razglasili za prvi konceptualni album. Frank, ki je medtem že izdal dva (sicer ne konceptualna v strogem smislu, ker nista vsebovala nekih celostnih konceptov oz. zgodb vendar gotovo vsaj, kar se tiče skupnih liričnih tematik) se je odločil temu ustrezno reagirati. Sploh po izjavi Paula McCartneya, ki je izjavil, da sta na nastanek "Sgt. Pepper's" vplivala prav Frankova albuma. Tako je pripravil primeren satirični odgovor v obliki albuma, ki je parodiziral vse aspekte hipijevske kulture, albuma "Sgt. Pepper's" ter ameriške družbe (Frankova tradicionalna tarča). Glasba na albumu je učinkovita kombinacija satire, absurda, avantgardnih orkestralnih aranžmajev, doo-vopa 50ih let, surf rocka 60ih, psihadelike, musice concrete, jazzovskih ritmičnih improvizacij in rock'n' rolla. Večina del se, tako kot je to značilno za konceptualne albume, preliva druga v drugo.

Frank sicer ni pričakoval, da bo hipijevsko gibanje razpadlo tako hitro kot je (pravzaprav že čez eno leto oz. dveh po koncertni tragediji na nastopu Rolling Stones v Altamontu, ko so bikerji do smrti pretepli nekega udeleženca koncerta) in da bo še nekaj časa krojilo družbene trende (s tem pa bi imel še nekaj časa eno izmed lahkih tarč za svoje satirične norčije). Dekadentno gibanje, ki ni peljalo nikamor je bilo že nekaj časa zrelo za odstrel in Frank je spet več kot učinkovito uporabil glasbeni slog nekaterih popularnih skupin tistega časa za parodiziranje omenjenega gibanja. Frank je s svojimi ciničnimi "hungry freaki" The Mothers Of Invention sicer že od prvega trenutka, ko se je pojavil na popularni glasbeni sceni, zbujal nelagodje tako med bandi, ki so simpatizirali s hipijevskimi trendi in najstniškimi fantazijam, katere je razgalil do obisti kot med hinavskim politiki ter vsemi lažnimi moralisti, katerih v "od boga izbrani deželi" seveda ni nikoli primanjkovalo.

Kasnejše izdaje albuma so na nekaterih delih doživele celo cenzuro zaradi "seksualno eksplicitnih" besedil in napadov na družbeno lažno moralo. Najnovejša CD izdaja teh čistunskih cenzur na srečo ne vsebuje in na njem se lahko sliši nekaj izmed Frankovih najbolj provokativnih besedil. Celotna naslovnica je bila zamišljena kot parodija naslovnice "Sgt. Pepper's". Na prvi strani lahko namreč prav tako kot na omenjenem albumu vidimo kolaž različnih osebnosti (med njimi je tudi Jimi Hendrix z majhno punčko z zakritimi očmi v naročju) skupaj s člani skupine našemljenimi v nenavadne obleke. V notranjosti je groteskna fotka članov skupine med, katerimi po grotesknosti izstopa Frank (kdo pa drug) z dekliškim čopki.Frank se v oblačku sprašuje ali je to prva faza "Lumpy Gravy" (naslednji album, ki je izšel istega leta in na katerem se je vprašal ali je to druga faza "We're Only In It For The Money"). Na zadnji strani je fotka, kjer člani skupine razen enega osebka, ki je s papirjem obrnjen h kameri, kažejo hrbte. Založba je zaradi strahu pred burnimi reakcijami in možnimi težavami okrog avtorskih pravic ob izdaji vse skupaj zašuštrala in namesto odlične parodije na "Sgt. Pepper's" na naslovnico dala drugi del notranje fotografije članov skupine. Kasnejše CD izdaje so to napako uspele popraviti. V tradiciji knjižice "Sgt. Pepper's", kjer so bili narisani posebni "pripomočki", se tu nahajajo njihove groteskne različice, ki vsebujejo lase, brke in brado (v Frankovem stilu), prsno bradavico, dolarski bankovec (s popkom namesto slike predsednika in napisom "united mutations") ter policijsko značko s sliko tehničnega inženirja Garya Kellgrena.

Na albumu se nahaja kar nekaj izmed Frankovih bolj znanih del, ki povezujejo ta zvočni kolaž absurda in jedke satire hipijevske kulture in ameriške družbene hinavščine. Razen zaključne, več kot šest minutne stvaritve, na njem prevladujejo kratke, po večini manj kot tri minutne med seboj povezane stvaritve. Otvoritveni "Are You Hang Up?" je kombinacija absurdnih dialogov in musice concrete. Med drugim vsebuje zatripano bebavi hipijevski monolog Erica Claptona, znanega kitarista skupine Cream (sicer enega izmed mnogih popularnih glasbenikov, ki si jih je Frank na satirični način privoščil skozi svojo kariero), histerični "razrezani" komentar inženirja Garya Kellgrena, katerega je motila Frankova dominantna energija, ki jo je seval v snemalni sobi, grotesken kitarski poteg, nenaden zvok trebušnega kruleža in monolog bobnarja Jimmya Carla Blacka, ki je zase trdil, da je "Indijanec" skupine. "Who Needs The Peace Corps?" je Frankova satira hipijev in vseh tistih, ki sledijo hipijevskim trendom (se pravi kajenje raznih opojnih substanc, rožice v laseh, usnjeni trak za lase, ezoterični obeski, zanemarjene brade, mastni dolgi lasje, itd) ne, da bi jih brigalo za družbeni in politični koncept gibanja. Vsebuje tudi monolog tipičnega "wannabe" hipija, ki si želi postati menedžer rock banda in omembo "prestolnice" hipijev, San Francisca. Zvočno gre za bizarno mešanico psihadeličnega rocka in in jazza. "Concretation Mon" je še ena jedka satira ameriškega družbenega sistema ter policajev, ki so simpatizirali s hipiji in se obnašali na njihov način, z neusmiljeno abominacijo elementov folka, psihadelike in surf rocka.

"Mom & Dad", se po drugi strani, prav kontrastno, nanaša na družbeno represijo in znašanje "varuhov zakona" nad "drugačno" mladino (kot, da bi Frank že vedel, da bo vojska čez dve leti v Ohiu streljala na študentske demonstrante). Melanholična psihadelična folk balada, ki kljub grotesknemu posmehljivo-sočustvujočemu besedilo, uspe pokazati določeno Frankovo simpatijo do socialno in politično kritične note gibanja, kateremu se je ves čas posmehoval in že dolgo dobro vedel, da hipijevska pravljica ne vodi nikamor. "Telephone Conversation" vsebuje telefonski razgovor med grupijevko in občasno pevko Suzy Creamcheese (ki se je v vlogi priljubljene "maskote" pojavila že na predhodnih dveh albumih, tu pa jo lahko opazimo tudi na naslovnici, tik ob Frankovi rami) ter njeno prijateljico, ki ji so svari pred njenim očetom. "Bow Tie Daddy" je pol minutna country groteska o disfunkcionalnem očetu. "Harry, You're a Beast", ki je edina od "preživelih" del, ki so jih nameravali posneti z Lennyem Bruceom, je ena izmed najbolj grotesknih stvaritev na albumu s številnimi elementi musice concrete, simfonični aranžmaji na klavirju, psihadeliko in z besedilom, ki je bilo v prejšnjih izdajah večkrat cenzurirano (več kot nazoren opis oralnega seksa s Harryem in Madge v glavni vlogi). "What's The Ugliest Part Of Your Body" je sprva doo-woop (sicer popularna glasbena smer, katero je Frank rad satiriziral potem, ko jo je v 50-ih s tedanjimi bandi na veliko izvajal) groteska z namernim Lennovskim vokalom v uvodu nakar se sprevrže v energični psihadelični rocker s Frankovo satiro na račun splošne dekadence ameriškega podmladka.

"Absolutely Free" bi lahko označil kot osrednje delo albuma saj najbolj celovito povzame njegov osrednji koncept. To pot gre za do konca uničujočo kritiko hipijevske kulture ter predvsem tistih, ki ji sledijo le za to, da so družbeno potrjeni, imajo določeno korist od tega in ne razumejo družbenega sporočila gibanja obenem pa tudi za korporativno izkoriščanje in manipulacijo "cvetličnega" gibanja. Po uvodnem orkestralnem aranžmaju na klavirju sledi eno izmed Frankovih najbolj posmehljivih besedil sploh, ki med drugim vsebuje verz "flower power sucks". Vse skupaj je podmazano na razmajani psihadelični folk izpod strun akustične kitare in groteskna večglasja. "Flower Punk" je popolna psihadelična norčija s številnimi absurdnimi efekti, "tripy" kitaro, zatripanim, "skozi nos" vokalom in številnimi elementi musice concrete. Prek kitarske distorzije se prelije v absurdne dialoge, kjer se v dialog vmeša glas, ki je precej podoben Joeju Pesciju. Na "Hot Pop" in "Nasal Retentive Calliope Music" se med drugim sliši šepetanje enega izmed članov, vokalna dekompresija, zvok "vodnega odtoka, hehet "mišk" in "milozvočno" riganje. Zelo nazoren zvočni kolaž predstavitve prostočasnih dejavnosti nekaterih izmed Frankovih znancev. "Let's Make The Water Turn Black", ki govori o neki tipični ameriški disfunkcionalni družini, je posmehljiv pop/rock'n'roller s šegavo melodijo na kitari in burlesknimi vokali, katerega zaključi godrnjanje "prehlajenega medveda". "The Idiot Bastard Son" je uničujoča satira ameriških politikov, zlasti njihovih topoumnih sinov (ne predstavljam si, kako bi Frank užival šele danes, v času "kuščarskih" ameriških predsedniških dinastij) s številnimi elementi musice concrete (riganje, kruljenje in jamranje) z bravuroznim besedilom ("The Father's a Nazi In Congress Today, The Mother Is a Hooker Somewhere in L.A.").

"Lonely Little Girl" je energični rocker s posmehljivimi, skozi efekt speljanimi vokali in
besedilom o zafrustrirani najstnici z obveznim absurdnim zaključkom. "Take Your Clothes Off When You Dance" je še eno uničujoče burleskno satiriziranje hipijev s posmehovanjem njihovi pravljici o "časih, ko bo vsak, ki je osamljen, svoboden in bodo lahko ljudje nagi plesali naokrog". Vse skupaj je položeno na psihadelični folk, absurdne "la-la-la" vokale ter posmehljivo "jodlanje". Ta stvaritev se je s skrajšanim imenom in v obliki inštrumentala pojavila tudi na Frankovem naslednjem albumu "Lumpy Gravy". "What's The Ugliest Part Of Your Body (reprise)" je ponovitev motiva doo-woop burleske s prvega dela albuma, ki tokrat ponudi misel, da "je najgrši del telesa um". Na koncu se oglasi še krulež ter jamranje "mišk". "Mother People" je ena izmed najboljših burlesk na albumu, ki satrizira nekatere vodilne predstavnike psihadelike in njihovo "cvetlično" filozofijo. Temu primerno je spet mogoče slišati Lennonovski vokal. Nadvse duhovita mešanica psihadeličnega popa in satire z zanimivim orkestralnim aranžmajem v srednjem delu. Zaključni "The Chrom Plated Megaphone Of Destiny" je z več kot šestimi minutami najdaljše delo na albumu ter obenem eden izmed najbolj čudaških in grotesknih eksperimentov iz Frankovega zgodnjega obdobja s tako absurdnim motivi kot je bil to sposoben samo Frank. Na njem je obilje psihadeličnih improvizacij, absurdnih zvokov musice concrete in tudi nekaj orkestralnih aranžmajev. Pravcati avantgardni orgazem v izvedbi musice concrete s hehetom "zlobnih škratkov" in ostalimi bizarnimi zvoki.

"We're Only In It For The Money" je vsekakor eden izmed Frankovih najboljših albumov, ki še danes, kljub dokaj anahronističnemu konceptu (ker je hipijevsko gibanje že nekaj let po izidu tega albuma razpadlo, je potem v živo precej redko izvajal dela iz njega) velja za mojstrovino avantgardnega rocka in družbene satirike. V smislu družbene satire gotovo spada med pet najboljših Frankovih albumov. Glasbeno je bil prav tako eden izmed najbolj inovativnih albumov svojega časa z velikim vplivom na razvoj in oblikovanje progresivnega rocka (in pojav nekaterih precej bolj "ciničnih" skupin kot je bila večina tistih iz 60-ih). Frank bo v naslednjih letih šel v popolnoma druge zvokovne eksperimente in The Mothers Of Invention bodo vse bolj postajali zgolj eni izmed mnogih spremljevalnih glasbenikov, ki mu bodo pomagali udejanjati njegove kompozicije kot pa nek homogen band (s številnimi menjavami članov). V pogledu sodelovanja med Frankom in zgodnjo inkarnacijo The Mothers Of Invention lahko "We're Only In It For The Money" gotovo izpostavim kot vrhunec njihovih avantgardnih eksperimentov s tedanjo popularno glasbo ter bolj "resnimi" glasbenimi zvrstmi ter podajanja prepričljivih družbenih satir, čeprav bo Frank kasneje ustvaril kar nekaj naprednejših in vznemirljivejših izdelkov. "We're Only In It For The Money" pa ostaja klasika in tisti vizionarski album, ki je zabil enega od prvih žebljev v krsto hipijevske pravljice in napovedal začetek neke, precej bolj prizemljene, nepredvidljive in kaotične dobe.