Večina rockovskih izvajalcev izda svoj prvi koncertni album, kadar doživijo prvi preboj na 'svetovni glasbeni zemljevid' ali kadar se nahajajo na artističnem in komercialnem vrhuncu, ko je jasno, da se bo takšna izdaja prodajala za med. Angleški neoprogrockovski odličniki Arena so se na vse to požvižgali in svoj koncertni prvenec z naslovom »Welcome To The Stage«, ki je bil posnet med nastopom v kanadskem Quebecu, izdali že takoj po prvih dveh studijskih albumih, se pravi »Songs From The Lions Cage« (1995) in »Pride« (1996) ter EP-ju »The Cry« (1997) na katerem se je privržencem prvič predstavil kitarski virtuoz John Mitchell (It Bites, Kino).
Trenutek za izid koncertnega albuma je bil dobro izbran, saj so Arena pod patronatom obeh ustanoviteljev, nekdanjega Marillion bobnarja Micka Pointerja in klaviaturskega čudodelnika Clivea Nolana (Pendragon, ex-Shadowland) v relativno kratkem času z dvema odličnima studijskima dosežkoma pridobili majhen, a izjemno zvest in čvrst krog privržencev, ki so oboževali njihov občutno trši in mračnejši pristop do neo prog rocka v primerjavi z ostalimi predstavniki tega progresivnorockovskega podžanra ali, precej bolj ustrezno rečeno, gibanja.
Poleg Pointerja, Nolana, Mitchella in kultnega basista Johna Jowitta (ex-IQ, Jadis), kateri so še dandanes člani te kriminalno prezrte skupine, ki bi v neki drugi dimenziji in času gotovo polnila stadione po vsem svetu kot za stavo, se je tedaj v bandu nahajal tudi izjemno karizmatični pevec Paul Wrightson, katerega marsikateri privrženec še danes pogreša, pa čeprav sta bila oba njegova naslednika, Rob Sowden in aktualni Arena pevec Paul Manzi, prav tako posebno poglavje zase, kar se tiče vokalne odličnosti.
Arena ne bi bili tipični Angleži, če ne bi poskrbeli tudi za ščepec humorja in za uvod v koncertni nastop spustili burkaško-pompozen inštrumental v podobi ene najbolj znanih klasik vseh časov, Rossinijevega Williama Tella (»William Tell Overture«), ki pošteno razburka čustva nepričakovano glasne publike še preden band sploh pride na oder. Seznam izvedb je logično sestavljen iz standardov, ki se nahajajo na prej omenjenih dveh studijskih dosežkih in skladbi »The Healer«, ki izvira iz EP-ja »The Cry«. Uvodna epska bomba »Valley Of The Kings«, ki zelo dobro odraža njihov zgodnji slog, ko je bilo možno slišati precej več vplivov skupin Genesis in Marillion kot kasneje, poskrbi za energičen začetek te imenitne koncertne epopeje, medtem ko se na »Out Of The Wilderness« razprostrejo tudi nekoliko bolj mračne ambientalne planjave.
Mitchellova kitarska prisotnost se pri interpretaciji standardov na katerih je igral njegov predhodnih Keith Moore še kako pozna, saj jih razširi z dodatnimi improvizacijami ne da bi ob tem početju pretirano zavil 'po svoje'. »Midas Vision« se kot eden favoritov publike tudi v živo izkaže kot klasika epskih dimenzij, ki je zasluženo še dolgo ostala na prihodnjih Arena koncertni set listah. Njen buditeljski refren in mistično-enigmatična atmosfera vselej dosežeta zaželeni učinek, medtem ko je Wrightsonovo petje nenehen vrelec svojevrstne karizme s pomočjo katere prek rabe mitoloških metafor, katerih v besedilih ne zmanjka, vedno znova posreduje ostro družbeno kritiko.
Prej omenjeni antem »The Healer«, kjer virtuozne odlike posameznih članov vnovič zablestijo v polnem veličastju, je ena redkih krajših kompozicij med »Welcome To The Cage« naborom izvedb, zato je s svojim mogočnim refrenom kot naročena za spodbujanje razgrete publike. Briljantna izvedba skoraj 14-minutnega 'viktorijanskega' epa »Sirens«, kjer se Wrightson sredi izrazito mračnega in melanholičnega vzdušja vnovič prelevi v čuječnega 'pripovedovalca' napetih zgodb o tipičnih človeških zablodah sredi distopične družbe, predstavlja enega izmed vrhuncev »Welcome To The Stage«. »Medusa«, še eden izmed priljubljenih favoritov, kjer gospod Nolan briljira tudi na klavirju, je po pričakovanju eden tistih trenutkov, ko se band in publika v deljenju medsebojne koncertne energije povežeta na najbolj pristen način.
»Welcome To The Cage«, katerega Wrightson napove na izrazito pompozen način, bi se lahko na račun besedila, kjer izstopa verz z besedo 'Arena', označilo za najboljši možni približek reprezentativnega antema skupine. Vseeno pa je ta vloga na željo večine privržencev z leti pripadla s precej bolj intimnim vzdušjem prežetemu zimzelenu »Jericho«, eni sila redkih Arena klasik z izrazito pozitivističnim vzdušjem in refrenom, ki vselej sodi med vrhunce njihovih koncertnih nastopov. Zaključek tega posnetka z veličastno izvedbo epske mojstrovine »Solomon«, katera še dandanes ne sme manjkati na nobenem Arena koncertu in kjer člani banda vnovič poskrbijo za nepozabno dramo mogočnih ambientalnih dimenzij, ne bi mogel biti boljši način za slovo z odra, pa čeprav na koncu »Welcome To the Stage« manjka dodatek treh skladb, ki so bile odigrane v tem večeru.
Arena se na svojem koncertnem prvencu nadvse uspešno uprejo pogledu Meduze, premagajo zapeljive klice siren, podrejo zidove Jeriha, se posmehnejo Midasovi viziji ter prisluhnejo Solomonovi modrosti. V celoti gledano gre za enega njihovih najboljših koncertnih dokumentov sploh, pa tudi za enega boljših progresivnorockovskih koncertnih albumov iz druge polovice devetdesetih. Vseeno pa »Welcome To The Stage« vsebuje eno pomanjkljivost, saj na njem, kot že omenjeno, manjkajo tri skladbe iz koncertnega dodatka in sicer »Empire Of a Thousand Days«, »Fool's Gold« in »Crying For Help IV«, katere so v tem večeru prav tako izvajali. Slednje se nahajajo na koncertnem EP-ju »Welcome Back! To The Stage«, katerega so istega leta izdali na željo privržencev in ga je bilo mogoče dobiti samo preko naročilnice z uradne spletne strani oziroma prek članstva v Arena fan klubu. Ravno zato bi bilo nekako smotrno, da bi »Welcome To The Stage« ob pričakovani ponovni izdaji izšel v obliki dvojnega albuma.
na vrh