Barclay James Harvest (skrajšano BJH) so bili ob začetku devetdesetih ena izmed kultnih, vendar na domačih, britanskih tleh, večinoma 'pozabljenih' skupin iz zlate ere simfoničnega prog rocka, čeprav so v tej fazi svoje kariere že zdavnaj mutirali v nekakšen pop/soft rock z občasnimi art in folk rock prebliski. Verjetno bi hitro začeli 'životariti' nekje na obrobju glasbene scene, če ne bi uživali izjemne podpore (še vedno) zvestih nemških privržencev. V drugi polovici sedemdesetih in skozi celotna osemdeseta so si v Nemčiji uspeli priboriti zvezdniški status, medtem ko so nekaj izdatne podpore uživali še v Švici in Franciji, na domačih tleh pa se jih je leta 1990 le še malokdo spominjal, pa še ti so jih večinoma mešali z bolj znanimi 'bližnjimi sorodniki' The Moody Blues.
»Welcome to the Show« je bil eden zadnjih BJH albumov, ki je izšel preden je band konec devetdesetih razpadel na dve (skregani) frakciji. Naslovnico je oblikoval sloviti grafični oblikovalec Storm Thorgerson, ki je najbolj čislan zaradi svojega dela za legendarne Pink Floyd. Okrajšava BJH na naslovnici je menda med privrženci sprožila precejšnje neodobravanje, zato so morali ime banda že na naslednjem albumu zapisati v neskrajšani obliki. Osrednjima skladateljema in aranžerjema, se pravi Johnu Leesu in Lesu Holyrodu, so v tej fazi kariere, kar se svežih idej tiče, že pošteno pojemale moči zato je album kot celota za seboj pustil precej mešane občutke. Na klaviaturah je kot gostujoči glasbenik pomagal Kevin McAlea, ki s svojim prispevkom ni mogel bistveno obogatiti nekaterih precej pustih sintetizatorskih aranžmajev bradatega basista Holyroda.
Posamezne skladbe so precej raznolike kvalitete. Večinoma so hitro pozabljive in povprečne z redkimi briljantnimi prebliski, ki spomnijo na to, kako imeniten band so bili BJH v svojem najboljšem ustvarjalnem obdobju (sedemdesetih). »The Life You Lead« je Holyrodov pop rocker, katerega naprej vleče basistov specifični falset, zaradi česar skladba nekoliko spomni na nekatere manj razvpite dosežke tria Bee Gees. »Lady Macbeth«, eden redkih bolj navdahnjenih trenutkov, ki ima dokaj zanimivo zasnovo in dobro kitarsko solažo, vsebuje nekoliko mračnejše vzdušje v primerjavi z ostalimi deli na albumu in nakazuje na to, da je bil Lees tedaj edini član v bandu, ki je še nekaj dal na njihove eksperimentalne korenine. »Cheap The Bullet« je solidni, vendar hitro pozabljivi trdi rocker, kjer se končno nekoliko razživi tudi bobnar Mel Pritchard. Naslovna skladba bi z boljšimi sintetizatorskimi teksturami in pod pogojem, da bi izšla leto ali dve prej lahko imela celo hit potencial, kar je kar lepo priznanje njenemu tvorcu Holyrodu.
Šibka klavirska balada je »John Lennon's Guitar«, ki temelji na resnični zgodbi, ko je John Lees na začetku sedemdesetih po naključju v studiu dobil priložnost, da zaigra na eno izmed kitar svojega vzornika Johna Lennona. Obetavne simfonične aranžmaje in zanimivo zasnovo pokvarita pretirano hvalisavo besedilo in cenen refren. »Halway to Freedom« je Holyrodova 'stokajoča' balada, ki je posvečena vsem narodom, ki so ravno tedaj prebili t.i. železno zaveso v upanju na boljše življenje pod (kvazi) demokratičnim kapitalizmom. »African Nights«, kjer Holyrod obuja spomine na južnoafriško BJH turnejo na začetku sedemdesetih, vsebuje sintetizatorski aranžma na zvočni bazi osemdesetih ter tolkala na osnovi svetovne glasbe. »Psychedelic Child« z Leesom v glavni pevski vlogi in dobrimi kitarskimi rifi je presenetljivi trdi rocker in ena redkih živahnih skladb na »Welcome to the Show«. »Where Do We Go« je karakteristična Holyrodova balada z dobrimi simfoničnimi aranžamji in doživetim petjem. »Origin Earth« je še en pozitivistični pop rocker, ki ne zapusti kakšnega globljega vtisa. Nekoliko boljše izpade melodramatična »If Love Is King«, ki vsebuje imenitne kitarsko-klaviaturske harmonije na čelu s sijajno zaključno kitarsko solažo, medtem ko začne zaključni Holyrodov umotvor, »Shadows On the Sky«, ki je prav tako posvečen Afriki, s pretirano repetativnim refrenom hitro dolgočasiti.
»Welcome to the Show« je bil za običajne BJH razmere precej 'zaspan' album, kjer je bilo moč slišati kultni band, kateremu je kronično primanjkovalo osvežilnih aranžerskih idej in se je pri snovanju del večinoma ravnal po 'liniji najmanjšega odpora', da bi nekako zadovoljil predane nemške privržence. V primerjavi z večino njihovih albumov iz osemdesetih, ki so polni zadetkov v polno in tudi popolnih mimostrelov, je sicer predstavljal rahel napredek na boljše, vendar je bilo to še vedno daleč od tega, kar so ustvarjali v sedemdesetih. BJH si po odhodu ustanovnega klaviaturista Stuarta 'Woolya' Wolstenholmea konec sdemdesetih nikakor niso opomogli in so večino svojega nadaljnjega ustvarjalnega opusa preživeli kot povprečen pop/melodični rock trio z občasnimi artrockovskimi prebliski.
na vrh