Ne glede na to, da je Steven Wilson v vmesnem obdobju izdal dva nova albuma s Porcupine Tree, opravil izčrpne turneje, se posvečal remasterizaciji nekaterih kultnih albumov, ki so za vekomaj utelesile in skrojile razvoj progresivnega rocka v začetku sedemdesetih, med drugim pa mu je skorajda uspelo doseči združitev klasične postave King Crimson, kar je enako verjetnosti brezmadežnega spočetja, pa je njegov kolega Aviv skrbno zapisoval in beležil nove ideje, ki bi jih lahkouporabil za novo Blackfield ploščo.
Album z naslovom "Welcome To My DNA" je nadaljevanje zvočno slogovnih karakteristik obeh predhodnikov. Ker je to tretji album po vrsti, njegova izvirnost danes ne more več tako prijetno presenetiti, kot je to veljalo v primeru obeh predhodnikov, pa vseeno njegova kvalitetna podoba ne zaostaja v ničemer od obeh starejših bratov.
Oba glasbenika se še naprej držita preverjene formule. Aviv je prinesel glavnino idej, pravzaprav je skorajda glavni skladatelj celotnega albuma. Ker je očitno veljal vselej za velike Porcupine Tree oboževalca in ker posledično skladbe Blackfield ne pomenijo velikega odklona od Porcupine Tree "skladbic" tipa Lazarus ali Shemovedon, je to pot Wilsonu vloga zaključnega korektorja, nekakšne vrste revizorja, povsem zadoščala, da učinkovito pristavi svoj kreativni ščepec. Glavnina Geffenovih skladb je bila izvorno spesnjena celo v hebrejskem jeziku, pa naknadno prekodirana v angleščino.
Blackfield ostajajo mračni, črni melanholično pop-ovski izrastek Porcupine Tree, okleščeni na kompaktnost melodično nalezljive naveze kitica-refren. Da. Ugotovili smo že da se stvar mestoma približa pop glasbi in da je marsikatera skladba v aranžmaju kot nalašč ustvarjena za pogosto vrtenje na frekvencah radijskih valov.
Indie zvok organsko, toplo zvenečih "jangle" kitar rustikalne podobe in "Beatlovskega" izvora tudi to pot v akustični ali polakustični maniri preveva album. Tega obdaja pridno še naprej mojstrsko doziranje s pregrinjali Wilsonovih "soundscapesov", nekaj kar je Steven povzel od pionirstva prvih King Crimson albumov in že davno tega prefinjeno vključil v najbolj fascinantna dela Porcupine Tree.
Material na "Welcome To My DNA" je raznolik, motivsko razgiban, album zategadelj visoko pretočen in dinamičen v nizanju vibrantnih kontrastov mnogoterih razpoloženjskih stanj, kar pomeni da je bila štiriletna pavza več kot dobrodošla, za nabiranje idej in prebiranje najboljših med njimi. Zlasti preseneti težja podoba skladbe kot je Blood, ki v nadistorziranem riffu zadiši skoraj metalsko, seveda ostaja v okvirih Blackfield sporočilnosti. Spet so tu absolutno mirni baladni odkloni odpeljani v prijetni akustični maniri, kot sta Far Away, ali na preprosti spremljavi klavirja bazirajoča Dissolving With The Night . Vseskozi neskončno poslušljivo in nalezljivo. Seveda pa morate biti ljubitelj melanholije. In brez skrbi. Ne glede na to da je poreklo Blackfield internacionalno, zveni vsa stvar v maniri tipične melanholije Britanskega otočja. Melanhoolija deluje torej resnično, se resnično dotakne poslušalca in tu ni kančka prostora za prisiljenost. Atmosfera "Welcome To My DNA" bo torej še naprej pisana na kožo ljubiteljem razpoloženjskih stanj, ki jih niza očetovstvo Porcupine Tree. Skladba Zigota je trenutek albuma, v aranžiranju zanimivejši kar se tiče rabe zvočnih palet, ki obdajajo vokalni duet in tu je lažje povleči nekatere vzporednice s tistim kar počenjajo Porcupine Tree. A kot povedano. Blackfield je zaradi močne odvisnosti zaključnega peglanja aranžmajev budnega očesa Stevena Wilsona in Geffenove obsesije nad Porcupine Tree, pač otrok Porcupine Tree! K sreči z jasno utelešeno prepoznavnostjo, ki na Porcupine Tree sem in tja le bežno opomni.
V kvalitativnem oziru, kar se glasbe tiče, ne gre novemu Blackifled albumu ničesar očitati. Opremljen je z dlakocepsko retoriko bogate zapolnitve zvočne slike. Topel in aktiven zvok ritem linije, večinoma organsko zveneča spremljava kitar ter za uho izjemno prijetne vokalne melodije, ki jih sooblikujeta izjemno posrečeno v duetih oba vokalista. Ko stopita skupaj v duetih je naravnost fascinirajoče, koliko prostora zapolnita s tako ustvarjenimi harmonijami. Edini minus tega albuma je poetični moment skladbe Go To Hell, ki v svoji bizarni butavosti deklasira skladbo do te mere, ko jo primerjamo s preostalim materialom, da bi bila primernejša njena vključitev na sedmo ali osmo pozicijo seznama skladb na albumu, ali pa kot dodatek v obliki bonus skladbe na album (če glasbenika pač že vztrajata, da mora ostati na albumu). Neskončno ponavljanje kombinacije verzov: "Fuck you all, Fuck you, I don't care,..." deluje res površinsko in nevredno visokemu kakovostnemu nivoju preostalih del, ki so opremljena dovršeno.
"Welcome To My DNA" ohranja vse glasbene iztočnice, s katerimi je projekt osvojil srca Porcupine Tree fanov in vseh, ki se kurite na melanholijo plasirano na unikaten način. Brez kančka disonantnega hreščanja. Lahko govorimo o alternativni rock glasbi, ki nosi jasno izraženo pop ličilo, hkrati s tem pa nenehno odetost v črnino neizbežnega prihoda sodnega dne. Nalezljivo, znova v vsem dovršeno ter kar ne najbolj pomembno. Znova v vsem drugačno. Največ kar lahko ponudi zdravi glasbeni artizem visokega intelekta glasbenim konzumentom.
ŠE tole. Naslovnica novega Blackfield albuma, ki jo je upodobil Carl Glover, je bila sprva namenjena Marillion albumu "Somewhere Else", ki je izšel leta 2007.
na vrh