Leta 1974 so bili angleški progresivno rockovski prvaki Emerson, Lake & Palmer, tako v ustvarjalnem kot v komercialnem smislu, na vrhuncu kariere. Ob njihovem rojstvu je le malokdo pričakoval, da bo ena prvih skupin, ki je uspešno združevala klasično glasbo in rock tako naglo osvojila srca ljudskih množic, a tisti, ki so od začetka spremljali kariere vseh treh članov, še v njihovih prejšnjih zasedbah, niso bili preveč presenečeni, ko so ti začeli razprodajati velike stadione kot za stavo.
Njihovi odrski ekscesi med katerimi verjetno najbolj izstopajo Emersonovo zabadanje nožev med tipke klaviatur, nastopanje na rdeči preprogi, najem treh tovornjakov, ki so ločeno prevažali odrsko opremo za vsakega člana skupine posebej ter kazanje nagih zadnjic tisočerim oboževalkam sredi nabito polnih stadionov, so postali del številnih rockovskih legend in ena izmed priljubljenih hipotez, zakaj je progresivni rock po sredini sedemdesetih naglo začel izgubljati na popularnosti. ELP niti niso hoteli skrivati, da so se radi sončili v slavi in uživali v pompu, zato so postali ena redkih, če ne celo edina progresivno rockovska skupina, ki je ob vsaki priložnosti temeljito izkoriščala ta zvezdniški status, a se kljub temu izogibala škandalom, ki so bili ponavadi vezani na vse njihove vrstnike, kateri so igrali nekoliko preprostejše, ponavadi iz bluesa izhajajoče rockovske variacije.
Dvojni koncertni album "Welcome Back My Friends..." že s svojim kilometrskim imenom zveni vsaj tako pompozno, kakršni so bili v tistem obdobju nastopi svetih treh kraljev progresivnega rocka. Naslov albuma sicer izvira iz otvoritvenega verza suite "Karn Evil 9: First Impression, Part 2". Originalna verzija albuma je obsegala kar tri vinilne plošče, katerih platnice so bile posebej označene z inicialkami vseh treh članov, medtem ko CD verzija obsega dva diska. Vsi posnetki izvirajo s "Someone Get Me a Ladder" svetovne turneje, katera je potekala med letoma 1973 in 1974.
Nabor skladb je sanjski v vsakem pogledu in nazorno odraža s kako močnimi manevrskimi sredstvi so ELP razpolagali v času, ko so se nahajali na progresivno rockovskem prestolu. Vsaka set lista, ki hkrati vsebuje celotni verziji super epov "Tarkus" in "Karn Evil 9", nedvomno dveh najboljših stvaritev v njihovi povesti, je namreč čista zmaga in ponuja najboljši prikaz vseh glasbenih odlik treh legendarnih korenjakov. "Hoedown", priljubljena adaptacija klasične kompozicije, katero je originalno ustvaril ameriški skladatelj Aaron Copland, je izvrstna otvoritev v album, saj ga odpre na pozitivni in kar se da nabrušeni noti z Emersonovimi razposajenimi pasažami na Hammond orglah ter Moog modularju, medtem ko vmes srborito drdrajo Palmerjevi bobnarski marši. Uspešnemu začetnemu ogrevanju ozračja sledi mogočna himna "Jerusalem", ki je tudi tokrat pristna inkarnacija legendarne ELP epskosti in pompoznosti z odličnim Lakeovim petjem angleške nacionalne budilnice, ki jo je v 19. stoletju zasnoval legendarni angleški poet William Blake in mogočnimi, sakralnimi zavesami Emersonovih orgel.
Za nov kontrast poskrbi kaotična "Toccata", katero je Emerson adaptiral po blagoslovu njenega originalnega avtorja, znamenitega argentinskega skladatelja Alberta Ginastere, saj prikaže tisto eksperimentalno-avantgardno plat ELP izrazoslovja, katero so začeli v naslednjih letih vse bolj zanemarjati. Emersonovo bravurozno izživljanje na moog modularju ter posledično izvabljanje raznobarvnih elektronskih zvokov spominja na igranje majhnega otroka, ki je pravkar v roke prejel svojo najljubšo igračo in jo začel navdušeno stistkati.
Z nenadnim prehodom v peto prestavo, ki se zgodi ob začetku prve sekcije megastičnega epa "Tarkus", legendarne suite o bojevitem pasavcu-tanku sredi post-apokaliptičnega sveta, hudič vzame šalo v svoje roke. Primerjave s studijsko verzijo se neizogibno pojavijo in čeprav slednja še vedno ostaja superiorna v primerjavi s koncertno inačico, je v tej moč najti kopico navdušujočih improvizacij, ki še dodatno obogatijo izvorni potek tega nepozabnega znanstveno-fantastičnega epa. To še posebno velja za tri osrednje sekcije, "Stones Of Years", "Manticore" ter "Battlefield" med katere so vnesli kar nekaj naključnih improvizacijskih vložkov, ki ponujajo veliko več kot zgolj občudovanje posameznih tehničnih spretnosti vseh treh legendarnih akterjev. Emersonovo brezmejno orgazmiranje na Moog modularju in hammondkah je tu pravzaprav šele predpriprava na tisto kar poslušalca čaka na koncu albuma.
Za vse tiste, ki so poleg ELP tudi veliki ljubitelji King Crimson in s tem zelo verjetno tudi vneti privrženci Grega Lakea, sledi nadvse prijetno presenečenje, ki nastopa sredi sekcije "Battlefield". Epski Lakeovi solaži, ki sodi na sam vrh njegove kitarske kariere, namreč v nadaljevanju sledi legendarni Sinfieldov verz "Confusion Will Be My Epitaph", kateri seveda izvira iz King Crimson klasike "Epitaph". To je tudi eden redkih trenutkov, da se ELP oziroma Lake priklonijo King Crimson, saj so se razen ob začetkih kariere, ko še niso imeli dovolj lastnega materiala, kar se da izogibali izvajanju klasik svojih prejšnjih skupin. Zaključna kataklizma z "Aquatarkus", ki za še eno stopnjo bolj dramatično obnovi glavni motiv celotne suite, izpade kot zlata konica na vrhu piramide. Nadaljnja demonstracija hkratnega združevanja virtuoznosti in rahločutnosti za ustvarjanje osupljivo lepih aranžmajev sledi prek Lakeove psihadelično-folk rockovske umetnine "Take a Pebble" v katero zvito vrinejo zimzeleni baladi "Still You Turn Me On" ter "Lucky Man". Lakeov pevski talent je tu preživljal svoj vrhunec, zato ni presenečenje, da obe baladi odpoje z izjemno srčnostjo in navdahnjenostjo.
Tudi drugi disk nadaljuje pravcato sladostrastje za slehernega progresivno rockovskega manijaka, čeprav ga ne odpre kaka tradicionalna ELP klasika, temveč Emersonova solo točka. Klaviaturski čarodej seveda ni mogel iz svoje kože, zato je "Piano Improvisations" kolaž različnih klavirskih improvizacij iz sveta klasične glasbe na čelu s "Fugue" v originalni izvedbi avstrijskega skladatelja Friedricha Gulda, medtem ko je variacija klasike "Little Rock Getaway", katero je originalno zasnoval ameriški jazzovski pianist Joe Sullivan kar majhno presenečenje, saj Emerson nikoli ni bil ravno goreč pristaš jazzovskih pianistov. Emersonove klavirske improvizacije so sicer odigrane kot daljši vložek pred nadaljevanjem oziroma zaključkom "Take a Pebble", kjer znova zaživi romantična stran skupine, katero je vedno poosebljal Lake.
Iz romantike sledi nenaden preskok v hudomušnost prek šaljivega venčka dveh priljubljenih socialnih satir, "Jeremy Bender" in "The Sheriff". Obe salonski burleski, ki poslušalca prestavita na divji zahod, se zelo dobro prelivata med seboj in poskrbita za še kako potrebno sproščenost pred drugim velikim, kar se da dramatičnim vrhuncem albuma. Govor je namreč o naslednjem super epu, "Karn Evil 9", edini kompoziciji v povesti legendarnega tria, ki se lahko po kakovosti, količini dobrih idej ter kompleksnosti postavi ob bok "Tarkus" kot vrhuncu njihove skladateljske kariere. Ta verzija je z originalne pol ure razširjena za več kot pet minut kar pomeni, da je znotraj nje moč zaslediti vrsto nepričakovanih improvizacij, kar vse skupaj še dodatni popestri. Težko bi se reklo katera verzija tega preroškega znanstveno-fantastičnega epa o vladavini računalnikov nad ljudmi je boljša, pa vendar je potrebno navesti, da je koncertna različica odigrana z neverjetnim žarom in s 110% vložene energije s strani vseh treh članov. Žalostno, vendar resnično, da ELP obeh super epov nikoli več niso uspeli izvajati s takšno suverenostjo ter so ju v kasnejših letih začeli vse bolj krajšati ali celo izpuščati s koncertnega programa.
"Welcome Back My Friends..." je eden izmed tistih klasičnih koncertnih albumov, ki dajo najboljši možni vpogled v najbolj plodovito obdobje skupine kot so v tem primeru zlata ustvarjalna leta tega legendarneg progresivno rockovskega tria. Turneja je bila tako naporna, da so ELP potrebovali kar tri leta preden so si dovolj opomogli in izdali nov studijski album ali bolje rečeno, dva nova studijska albuma s skupnim naslovom "Works". Do takrat pa je njihova zvezda že precej zbledela, kar pomeni da si nikoli več niso opomogli, ne v ustvarjalnem, ne v komercialnem smislu, zato je "Welcome Back My Friends..." njihova zadnja izdaja, katera bi si še zaslužila prostor v zbirki slehernega ljubitelja progresivnega in klasičnega rocka.
na vrh