Stooges, The: Weirdness

Konec devetdesetih in prelom v novo tisočletje. Novi časi in novi trendi. Velika imena so bila le skupek lepih spominov, ki samevajo na zaprašenih policah. Očitno je prišel čas pomladanskega čiščenja in nekateri, če ne mnogi, se vračajo. Pomanjkanje denarja, sla po preverjanju lastne vitalnosti ter goreča želja po samopotrjevanju, da še znajo in obvladajo svoj del posla. Košček ogromne pogače so prišli terjati tudi eni glavnih sejalcev semena punka, domača naloga in obvezno poslušanje za vse punkerje po duši in telesu, The Stooges- z novo ploščo The Weirdness.

Konec šestdesetih let dvajsetega stoleja, čas, ko so si svojo pot šele začeli utirati, je že pol večnosti nazaj. Takrat jih ni bilo veliko, ki bi verjeli, da bodo imeli dolgi rok trajanja. Tudi zaradi peklenskega cikla mamil, depresij, norosti in prižiganja svoje sveče na obeh koncih hkrati. Bili so nekomformistični megalomani, ki niso uspeli dosanjati svojih sanj in zato so kar dvakrat izginili ter razpadli na prafaktorje, se lastnoročno pospravili v ropotarnico zgodovine in sentimentalnih spominov. Ostala je fama in šopek fenomenalnih albumov, denimo The Stooges, Fun House in Raw Power. In 34 let po njihovi zadnji plošči, z navdihom prežetega albuma Raw Power, na katerem so zveneli izvirno in nevarno in ko so branili prapor brezkompromisnih punksov z ulice, so se vnovič le zbobnali skupaj ter pod taktirko Stevea Albinija brez večjih pritiskov, poskusili ponovno poseči po stari kemiji originalne zasedbe. Sicer ne prvič, saj so prvi eksperiment skupnega sodelovanja preverjali že na Iggyjevi samostojni plošči Skull Ring in ravno na svetovni turneji, na katero so se odpravili, zvezali žice na truplo starega, že davno mrtvega kadavra, ki je začel kot po udaru strele ponovno brcati. Tudi zato, ker so postali marsikateri komadi komercialni hiti. Ker se stare stvari s starostno patino dobro prodajajo (bolje kot v časih, ko so prvič prihrumele na plan) ter zato, ker se pač spodobi v sodobno anemično sceno dobrega starega rock'n'rolla, mar ne?

Album se začne na prvo žogo s pesmijo 'Trollin'', v kateri poslušalec že po prvi kitici začuti dvodimenzionalno praznino, ki se najbolje odraža v manjku Iggyjeve izvirnosti kako spesniti in iz sebe stisniti dostojen refren. Ron Asheton postreže s klišejskim drgnjenjem šestih strun, njegov brat Scott oddrdra predvidljive prehode po bobnih in tri minute uvoda me pustijo hladnega. In že sledi pesem 'You Can't Have Friends', ki ohrani domiselnost uvodnega prepevanja. Iggy in the worst shape? Popovska poskočnica, ki bi si jo lahko človek predstavljal od idejno praznih pop punkovskih začetnikov in ne od veteranov, ki so rušili tabuje v davnih sedemdesetih… Po tem, ko so se mi lasje nekoliko polegli ter sem začutil, da je to ploščo potrebno poslušati malo drugače kot ostali del The Stooges diskografije, mi malo več energije končno vlije 'ATM', ki je povsem preprosta šus skladba, ob kateri enostavno ne smeš preveč poslušati besedil. Manjka sicer brca v mednožje, zaradi katere bi se mi na obraz prikradel nasmeh sreče ter bi z orošenimi očmi verjel sleherni besedi, ki prihaja iz Iggyjevega repertoarja uporniškega mladostniškega obdobja. 'My Idea Of Fun' nadaljuje niz drvenja po makadamu idejne praznine. "My idea of fun is killing everyone…". Bljak! Prav mučno in trivialno. Komentar In nato naslovna skladba. 'The Weirdness' s prvim zibajočim in rahlo melanholičnim repetitivnim, ponavljajočim se ritmom zaziblje v stanje mehke bolečine in stanja vseobsegajoče apatije, ki prekrasno dopolni sive marčne dni z eksistencialnim apelom po gibanju, ki ga pa tu nikakor ne morete najti. Samo protislovni svet odtujenega optimizma. Deloma ga narekuje tudi sladkoben saksofon, ki s svojim žametnim in prekratkim solom spominja na odmaknjeno tavanje pod deževnim nebesnim svodom nekje daleč stran ob pol treh zjutraj. 'Free & Freaky' je dejansko prva pesem, ki mi vlije malo več volje po bivanju in si jo znam celo plastično predstavljati na odrskih deskah kakšnega manjšega slovenskega odra ali pa bi bil komplementarni element brezskrbnega žuranja v kaki zakajeni beznici. "England and France, these cultures are old, the cheese is stinky and the beer ain't cold…". Pomanjkanje vsebine. Prazna forma. Formalizem brez prave spodbude se nadaljuje v 'Greedy Awful People', govoranci o povprečnežih, ki se poveže z rock'n'rollerskim primerom enostavnega komada, ki ima dejansko element simpatičnosti- 'She Took My Money'. Solaža izpod Ronovih prstov je svetla točka, ki vozi pesem v lepo, prelestno vzdušje veselja. Naslovu pesmi navkljub. Saksofon dopolnjuje paleto pozabljenih zvokov elegantno, a je produkcija nedefinirana in skoraj rahlo klavstrofobična. Rdeča nit podobnega hitenja se nadaljuje tudi v naslednji pesmi, ki postreže s kritiko dobe brez vrednot- 'The End Of Christianity'. 'Mexican Guy' je naslednji potencialni element uživancije, ki z razbrazdanim kitarskim zvokom dejansko ponudi z najbolj definiranim komadom na plošči. O norosti in zadetkarstvu. O zgodbi Iggyjeve preteklosti. Preprosto in brez olepšav, čeprav obstaja trpek občutek, da je Iggy to znal že bolje in brez občutka prisiljenosti in idejne sušnosti ter suhoparnosti, že bolj poetično pripovedovati. 'Passing Cloud' popovsko naklada in nato pridemo do zadnje pesmi, ki nakaže na celoten under statement celotni plošči, ki ga poda že sam naslov- 'I'm Fried'.

Plošča The Weirdness dejansko zveni tako- skurjeno, odvečno in povsem nepotrebno. Naveličano in postarano. Pa ne tako, kot se to zgodi z vini- ta z leti pridobijo na bolj bogatem okusu. Če primerjate The Stooges danes s tistim, kar ste slišali od prej je tako, kot bi primerjali Elvisa in Shakin' Stevensa. Kronično primanjkuje energičnosti in iskrenosti, zaradi katerih so se The Stooges zapisali med legende. Tu zvenijo kot skupina starcev, ki poskušajo kljubovati zobu časa ter dokazati, da še niso za odpis, s tem da posežejo po bližnjici, ki se imenuje album za sleherno ceno. Ne da bi imeli za to pravi motiv, pravo voljo in vsebino, ki se jo lahko zavije v nekaj, kar sme nositi ime The Stooges. Na kratko: pri streljanju enajstmetrovk so si zabili šlampast avtogol. Mnenje: zelo proti! Več sreče in idej naslednjič!