Zappa, Frank: Weasels Ripped My Flesh

"Weasels Ripped My Flesh" je bila po izidu "Burnt Weeny Sandwich" (1970) druga izmed dveh posthumnih izdaj, ki jih je Frank posnel še z originalno verzijo svoje spremljevalne zasedbe The Mothers Of Invention, katera v zavesti večine izmed Frankovih oboževalcev še danes uživa sloves najljubše pa tudi najbolj "odštekane" izmed vseh Frankovih spremljevalnih zasedb. Že samo en pogled na močno kandidatko za kraljico bizarnih naslovnic zadostuje za sporočilo, da glasbena vsebina ni dosti manj bizarna in da tole vsekakor ni album, ki bi bil namenjen glasbeno ozkogledim in popredalčkanim trdobučnežem. Frank je dobil idejo za to že skoraj znamenito naslovnico potem, ko je zagledal naslovnico "Man's Life", neke stare revije za moške, ki je izhajala v 50-ih. Na njej je bil prikazan napol gol možakar, ki se okrvavljen bori s tropom podlasic. Frank je svojemu tedanjemu ilustratorju potem, ko mu je pokazal naslovno stran omenjene revije naročil, če lahko ustvari nekaj kar bi izpadlo še bolj groteskno.

Glavna lastnost albuma je, da je mešano porazdeljen na posnetke z odrskih nastopov in studijske stvaritve. Večina izmed slednjih je bila verjetno posneta v prvih poskusih in popolnoma spontano, čeprav pri Franku ponavadi ni nobenih naključij tudi, ko gre za najbolj absurdne stvaritve in ima celo še tako čudaški šum natančno določeno mesto znotraj posamezne kompozicije. Medtem, ko je imel "Burnt Weeny Sandwich" razmeroma strukturirana dela, ki so po večini temeljila na jazz rock fusionu ter so bila plod običajne Frankove studijske perfekcije, je "Weasels" popoln avantgarden odklop, ki je tako po izvedbi kot vzdušju bližje njegovim zgodnjim avantgardnim izdelkom. Skupina je bila na večini posnetkov ujeta v živo med izvajanjem kaotičnih improvizacij. Večina izmed teh je bila navezanih na razne izvedbeno proste oblike avantgardne jazz glasbe. Za vse ljubitelje tovrstne oblike jazza tale album vsebuje nekaj pravih poslastic. Na "Weasels" je zaslediti tudi nezanemarljivo uporaba grotesknih zvokov značilnih za musique concrete in elektronske efekte v izvedbi klaviaturista Dona Prestona. Lahko bi rekel, da si skorajda po pravilu in v kontrastu med seboj sledijo bolj avantgardna dela in opazno nekoliko bolj strukturirane skladbe. Verjetno ni treba ugibati, da je Frankovega zaščitnega napol straniščnega, napol družbeno satiričnega humorja tudi tokrat v izobilju in nekatera izmed njih so bila tisti čas gotovo močno provokativna za vse samooklicane varuhe ameriške javne morale.

"Did Ya Get Any Onya?", ki je bil posnet med nastopom v Pihladelphiji, je pravcata eksplozija prostega avantgardno-jazzovskega improviziranja z vmesnimi neartikuliranimi dramatičnimi vzdihljaji in ritem kitaro Lowella Georgea, kateri je potem, ko mu je Frank pokazal vrata ustanovil lastno skupino Little Feat. Ponorele improvizacije na pihalih spominjajo na plesni marš turških dervišev, občasno pa celo na zavijanje slonjega rilca. Medtem, ko George v nekem trenutku pripoveduje šaljiv pripetljaj iz njegovega otroštva se vmes oglašajo ponorela skorajda operetna zavijanja, katerih se ne bi sramovali niti kakšni Magma. Nekatere jazzovske improvizacije na pihalih spominjajo tudi na zvoke iz starih risank, kar je Frank skozi svojo kariero na splošno zelo rad počel. Če ne bi imel vedno tako nekomformističnega pristopa bi gotovo kdaj sodeloval s kako veliko filmsko hišo pri pisanju glasbe za risanke. Sledi "zaspana" skladbica, ki bo gotovo v veselje vsem zapriseženim blueserjem - "Directly From My Heart To You", kjer blesti Don "Sugarcane" Harris z bluesy pasažami na violini in izvrstno vokalno predstavo ter ustreznim, namerno patetičnim besedilom. Zaspan ritem in monotona kitara s ponavljajočimi linijami so gotovo slast za povprečno izgubljeno bluesy dušico, a odlična solaža na violini bo slednjim gotovo odvzela tek. Zato pa se bodo ob njej gotovo namuznili vsi ljubitelji progresive. Velika posebnost je, da gre tu za priredbo medtem, ko je original last dotičnega R. W. Pennimana saj je bilo pri Franku nasploh precejšnja redkost, da se je loteval priredb. Tako kot v tem primeru je iz njih praviloma naredil zabavne parodije.

"Prelude to the Afternoon of a Sexually Aroused Gas Mask" je kot pove že njen prismuknjen naslov precej bizarna stvaritev in to celo za običajne Frankove standarde iz 60-ih. Gre za groteskno mešanico prostih jazzovskih improviziranj in bizarnih zvokov v domeni musique concrete kot so denimo namerno nadležni vreščeči vokali, zblaznel smeh, hlipanje in indijanski bojni klici v izvedbi basista in pevca Roya Estrade. Vrhunec bizarnosti nastopi, ko se pojavi lep motiv na klavirju vmes pa se oglaša zvočno zmanipulirano pasje renčanje za katerega je bil odgovoren Motorhead Sherwood. Ta bizarni eksperiment je bil posnet med nastopom v Londonski dvorani Festival Hall in upam, da ga je po večini ekscentrično angleško občestvo znalo sprejeti odprtih rok, če le niso otrdeli od šoka, kajti za nekatere je bila to gotovo najbolj bizarna glasbena izkušnja do tedaj. "Toads Of the Short Forest", kateri je bil posnet v studiu, je še en avantgardno jazzovski eksperiment (če hočete lahko tudi jazz rock fusion) s številnimi variacijami v ritmu. Kljub razmeroma melodičnem uvodu na umirjenih tolkalih, pihalih in bluesy kitari se sčasoma izprevrže v precej bizaren bobnarski solo s kopico improvizacij na pihalih, klavirju in kitari. "Get a Little", ki se odpre s kašljanjem enega izmed članov zasedbe, vsebuje dokument Frankovega kitarskega mojstrstva z izvrstnimi, zavijajočimi bluesy improvizacijami na kitari (če ne bi bil tako večdimenzionalen glasbenik bi bil lahko tudi odličen blues kitarist).

Sledi "The Eric Dolphy Memorial Barbecue", ki je posvečen Ericu Dolphyu, preminulemu legendarnemu ameriškemu jazz glasbeniku, ki je bil znan kot velik inovator ter izvrsten alto saksofonist, flavtist ter bas klarinetist. Doplhy naj bi bil eden prvih jazz glasbenikov, ki je v svoj izraz začel vnašati tudi proste, avantgardne forme in je kot tak gotovo spadal med pomembne Frankove vplive. Tako kot se spodobi v Ericovo čast je skladba polna avantgardnih jazzovskih improvizacij z obiljem raznovrstnih tolkal. Ian Underwood v drugem delu vodi pihalno fešto na alto saksofonu medtem, ko ga družno spremljajo še Bunk Gardner na tenor saksofonu, Motorhead Sherwood na bariton saksofonu in Buzz Gardner na trobenti ter rogu. V zaključku nastopi še nekaj nenavadnih improvizacij na basu, pihalih in orglah. Vzdušje te avantgardne jazz fusion kompozicije bi lahko opisal kot nekje med pogrebniškim mimohodom in cirkuško koračnico. "Dwarf Nebula Processional March & Dwarf Nebula" (ponovno naslov, katerega se je bil sposoben domisliti samo Frank) zveni kot melodija iz neke norčave risanke, kjer se vrtni palčki odpravljajo na izlet z raketo. Tu poslušalec naleti na oblico elektronskih zvokov in bizarnih šumov musique concrete, ki dejansko spominjajo na oglašanje nagajivih palčkov.

Sledi zabavni pop rocker "My Guitar Wants To Kill Your Mama", ki je ena izmed najbolj znanih stvaritev Frankove kariere, prej kot ne zaradi besedila, ki je bilo brez dvoma precej kontroverzno za tisti čas. Gre za enega izmed Frankovih prvih neposrednih posmehov v brk ameriškim varuhom javne morale s katerimi se je bojeval skozi večino svoje glasbene kariere, če že ne življenja. Tu se Frank postavi tudi v glavno vokalno vlogo in njegov sarkastičen vokal najde pravo mesto sredi šaljive melodije. Kljub navidezni dostopnosti in ritmični preprostosti (po mojem najbolj dostopna stvaritev na albumu) vsebuje kar nekaj kompleksnih sekcij na kitari, pihalih pa tudi zanimiv barski motiv na Prestonovem klavirju. Kako daljnosežen pečat je imela ta izvrstna skladba priča podatek, da so jo mnogo let kasneje trije kitarski virtuozi Eric Johnson, Joe Satriani in Frankov učenec Steve Vai v obliki zasedbe G3 izvajali med svojimi odrskimi nastopi. Omeniti velja tudi, da je Frankov najstarejši sin Dwezill po tej skladbi poimenoval svoj prvi solo album. "Oh No" z odličnim vendar posmehljivim vokalom Raya Collinsa je še ena krajša zabavna in skoraj lahkotna pop stvaritev z jazzy ritmom ter duhovitim pihali in tolkali, ki še vsebuje tisti duh psihadeličnih 60-ih, katere je Frank vedno tako rad satiriziral. V zaključku sledita še dve skladbi, ki sta bili posneti v živo. "The Orange County Luber Struck", ki je bila posneta v Londonu, je celo ena izmed najboljših stvaritev na albumu. Po uvodnem razmeroma lahkotnem tempu kompozicija v drugem delu nepričakovano naredi popoln zasuk. Tu nastopi bluesy/hard rock sekcija s številnimi duhovitimi pasažami na kitari in raznovrstnimi prehodi na bobnih. Čeprav se je Frank v tistem obdobju navduševal predvsem nad jazzom ni nikoli pozabljal svojega rockerskega izročila. Album zaključi naslovna skladba, katera je bila posneta med nastopom v Birminghamu in katera ni nič manj, nič več kot šumenje oscilatorja. V zaključku Frank in njegovi kameradi med seboj tekmujejo kdo bo na odru naredil čim več hrupa. Prav nič nenavadnega, če se je Franku ob teh brivniških zvokih porodila bizarna misel o podlasici, ki v obliki brivniškega aparata razpara uporabnikovo meso. Vrhunec grotesknosti tega albuma? Niti ne, ta namreč nastopi čisto na koncu. Potem, ko se Frank po koncu šumenja zahvali publiki za obisk je namreč možno slišati enega izmed obiskovalcev, kako se zadere "more" in to je po mojem nedvomno najbolj bizaren trenutek celotnega albuma.

"Weasels Ripped My Flesh" je brez dvoma pravcata relikvija za vse oboževalce Frankovih zgodnjih let s prvo inkarnacijo The Mothers Of Invention brez katere ne bi smel ostati nobeden izmed njih. Mnogi so še več let po tem, ko je bila prva verzija Mothersov že neka davna preteklosti še vedno nostalgično trdili, da je bilo to najboljše obdobje Frankove kariere. Sam se sicer ne bi strinjal s to trditvijo, zagotovo pa je bilo to obdobje najbolj revolucionarno v pomenu, ko je njegova glasba še pomembno vplivala ne samo na razvoj popularne glasbe in (progresivnega) rocka temveč tudi na tedanje družbene dogodke, zlasti v modernem Babilonu, se pravi ZDA, kjer so bila njegova besedila stalno na tapeti prenapetih kongresnikov medtem, ko je bila na drugi strani železne zavese njegova glasba tako ali tako do konca 80-ih prepovedana (večino rock glasbe so v tedanji SZ in njenih satelitih preprosto imenovali kar "Zappa"). "Weasels Ripped My Flesh" kot poslednje dejanje Frankovega zgodnjega obdobja dobro zaokrožuje ustvarjalni opus iz tistega časa ter obenem vsebuje nekaj najlepših biserov, ki jih je ustvaril z originalnimi Mothersi. Tisti, ki dajejo pri glasbi prednost zaokroženi strukturi in melodiji pa naj se tega albuma lotijo poslušati šele čez več časa, ko bodo raziskali Frankove dostopnejše albume saj je "Weasels" za širše občestvo gotovo eden izmed njegovih "težjih" albumov.