Gorenjska death/doom sila Brutart se je v DNK slovenskega metala zapisala z zelo dobro sprejetim studijskim prvencem Mimic, ki je izšel pred davnimi desetimi leti. Takrat je skupine pridno nabirala tudi koncertno kilometrino, nato pa je njena aktivnost počasi usahnila in utihnila. Vse do letošnjega aprila, ko je praktično iznenada presenetila novica, da se Brutart vračajo med žive, da novi album ni zgolj v pripravi, temveč v celoti posnet in pripravljen na izdajo.
Wear My Skin da ob prvih odigranih tonih jasno vedeti, da gre za logičnega naslednika Mimica in niti enkrat Brutart ne pokažejo morebitnih znakov zarjavelosti. Kljub temu pa je koža, ki jo oblečemo tokrat lepša in bolj svetleča, pa ne zaradi uporabe kozmetičnih preparatov. Ne, koža Brutart je koža pravkar umrlega, ki izgublja barvo in življenje ter dobiva sivo, brezbarvno patino. Ta morbidnost, temačnost in občutek izgube preveva vseh petinštirideset minut albuma, ki je zaradi tega zvočno kar obilen zalogaj zmesi death in doom metala, mestoma tudi sludgea, mestoma popestrenega z melanholičnostjo grungea in post punka.
Če so na Mimic Brutart pogosto povlekli na nizozemske Gorefest so na Wear My Skin mnogo bolj samosvoji, tudi na račun precej bolj izdelanega zvoka kot na prvencu. Osnova kljub temu še vedno ostajajo težki, masivni kitarski rifi, kompleksni lomljeni ritmi, rušilna ritem sekcija in brutalni, v agonijo izgube ujeti vokali. Znova je dvojica Blaža Kelbla in Sebastjana Muleja ustvarila pestro vokalno dinamiko, ki poslušalca z bruhajočimi, še brutalnejšimi in globljimi vokali kot na predhodniki ovije v grozečo, nihilistično atmosfero. To le še nadgradijo ženski vokali, šepet ter govorjeni deli, ki izzvenijo kot bi Vincent Price recitiral poezijo Edgarja Allana Poeja.
Morebitne enoličnosti vokalov, ki je pestila prvenec tako ni več zaznati, kar velja tudi za same skladbe. Če so te na prvencu zaradi preveč podobnih si struktur lahko izpadle monotono, so tokrat precej bolj razdelane, premišljene in raznolike. Čeprav jim večinoma še vedno poveljuje relativna počasnost in masivnost dooma, jih na pravih mestih popestrijo hitrejši rifi, učinkovite melodije in prijemi, ki jih je prej kot v death/doom metalu najti v drugih žanrih. Predvsem zaradi tega je odpravljena glavna pomanjkljivost prvenca – komadi, ki se niso zasidrali v (dolgoročni) spomin. Tokrat se v nočne more precej pogosteje prikradejo komadi kot so Dolores, Hollow Heights, Dirty Creatures, Suffer In Silence in Children For Despair.
Wear My Skin za poslušalca glasbeno ni lahek zalogaj, predvsem zaradi mračnosti rdeče niti izgube, ki preveva albuma in je tudi izvrstno prevedena v glasbeno obliko. A tudi v grdem se skriva lepota in estetika, kožo, ki si jo poslušalec nadene z novim albumom Brutart pa tematsko in vsebinsko ni napak primerjati s Parfumom Patricka Süskinda.
na vrh