Album "We Will Fight!" je kot prvenec tria Alltheniko album, ki se globoko ozira na osemdeseta. Raziskuje po glasbi, ki so jo spisale klasične heavy metal skupine kot so Accept ali Judas Priest, temu pa dodaja hitrost in thrash kakih zgodnjih Anthrax, na misel mi pridejo celo kaki Metal Church. K temu vnašajo z melodijami pomp kakšnih Manowar (Sufferman, Criminal Mind), v skladbi Alltheniko "We Will Fight!", pa s hitrim trzanjem preko riffov celo Running Wild. Speediranje v zaključni Carcass spomni na umazanijo kakih nemških Sacred Steel. Na trenutke spomnijo celo na rojake Domine, slečene orkestralnih aranžmajev. No in reč je s tem nekako zaključena.
Fantje znajo dobro igrati, so tehnično zelo lepo izdelani. Album nosi živ in surov zvok, sploh se to čuti v ritem liniji, ki je umazano zgaražirana. Alltheniko znajo popestriti komade z nizanjem različnih tempov mirnih in pospešenih pasaž, s katerimi dvigujejo dinamiko skladb, nasploh v srednjih instrumentalnih delih, medtem ko se kaj prida ne ukvarjajo z okraševanjem uvodnih ali izhodnih delov.
Zelo moteč je vokal. Znova je njegova angleščina neprebavljiva, ob tem pa je to pot težko prebavljiva celo barva vokala in način petja. Vokal je odpet le v dveh frekvencah. Raskavo, v srednje intonirani legi, ali pa skuša "halfordovsko/acceptovsko" tuliti - z ekstremnim vreščanjem. Prešibak in neizrazen je.
Alltheniko pokoplje v splošnem nenasitna žeja za preizkušanjem različnih pristopov njihovih "vzornikov", ki so našteti v drugem odstavku. S tem so povsem izgubili svojo lastno identiteto. Skladb je kar 12 na albumu. Preveč in človek se utopi v vsem poslušanju, sploh pa ko se album odvrti, nimaš občutka, ki bi te gnal z željo, da znova pritisneš na tipko CD predvajalnika "play". Piko na "i" prinaša priredba Motorhead (Ace Of Spades), ki je zaradi grozljivo nekompatibilnega vokala, prej norčevanje iz velikega imena Motorhead, kot pa izkazovanje kakšnega poklona legendam.
To je noro. Koliko heavy metal bendov sproducira Italija, bendov, ki so tehnično izredno podkovani, a ne ponujajo prav ničesar svojega, sebi lastnega, se pravi karkoli prepoznavnega le za njih. Tudi "We Will Fight!" ostaja le na stopnji kopije (povprečne) in potrjuje standard splošnega dometa italijanskega pristopa k pisanju heavy metal glasbe.
na vrh