Barely Modern je trio iz Logatca, ki deluje četrto leto in ima za seboj že lepo bero izkušenj. Med vsemi temi prebojnimi koraki, so denimo preživeli med letoma 2010 in 2011 eno leto v Veliki Britaniji, se kalili po tamkajšnjih klubih in bili deležni dostojne izpostave in rotacije na frekvencah alternativnih radijskih postaj Britanskega otočja. Obetaven začetek mar ne?
»We Cruise Like Tom Does« je kot prvenec skupine manifest posrečenega kombiniranja garažno slečene srboritosti stare punk rock šole, ki ne skopari z energetsko zajedljivostjo in pravšnje odmerjenim dodatkom elementa melodične spevnosti, ki kulminira znotraj refrenskih napevih občasno do modernejšega indie pedigreja. Že prva skladba Lion's Thorat pravšnje reprezentira poanto skupine - »počen riff« prelit z dovolj vokalne melodije, možni so dovtipi lepotičnih The Strokes. Če vzamemo v precep skladbo Rapidity in ostanemo v primerjavah v prvobitnosti pristopanja lepega in grdega, gre za čelni sotrk The Beatles in The Rolling Stones v letu 2012. Impresivna viža vodilne kitarske fraze Mr. Man in vokalne melodije vzbujata celo nekaj tistega Britanskega starošolskega sentimenta kakšnih The Stranglers. Skladba rojena za hit single. Spet je tu obnorela Blue White Screen ali kasneje Pan Pan Pan, ki prenašata eksces starodavne The Who branže prelite skozi The Vines, ali The Hives revival fenomena garaže v nove čase. To je le nekaj hitrih dovtipov na albumu, kise sicer lahko postavi s trinajstimi skladbami in niti sekundo dolgočasja. Kako je lahko zmotno mnenje, da je punk figurativno nezanimiva poanta rocka, potrjuje odlična zaključna Feline Blues, kjer zapolni vrzeli na moč potentno in duhovito slide kitara – »blues punk« torej, ki težko lepše zveni in učinkovito strne album v svojem zaključku.
Barely Modern nosijo jasen razglašeni značaj, za katerega skrbi v prvi vrsti kitara, ki namerno ne drži kontrole v akrordnih prijemih. Natanko to kar potrebuje punkoidni značaj v glasbi. Zvok kitare je drzen, surov in v prijemih je prav vseeno, ali se prikrade v prijem namerna disharmonija, ali je akord točno udarjen. Za prvobitno punk energijo je značilno, da bolj ko »fuša«, lepše zveni in to Barley Modern perfektno izkoriščajo v svojem izrazu. Občutek je, da so ploščo fantje položili na trak v enem kosu. Se pravi skladbe odigrane »in one take« varianti. Brez mnogo lepotičenja, če sploh. Drugi faktor, ki ustvarja nameren občutek disharmonije je »bolikurčevski« vokal. Ne le da nosi zavidljivo punk konotacijo z zadahom alkoholnih hlapov ter moč (večje ali manjše) grlene zadetosti v svoji interpretaciji, pač pa je v produkciji posrečeno ugreznjen v tkivo kulise kitarskega zvoka, ki pokriva glavnino prostora. Še več. Ujel je pristni občutek, da se vežeta kitara in vokal ulito drug na dugega, kot rit in hlače. Generira ju namreč ista oseba – polno vživeti in predani frontman skupine Žiga Petkovšek. Vokal je ulito angleški, pa čeprav prihaja iz ust slovenske gore lista.
Vokal daje občutek neenakomerno nihajočega petja. Vokal raje »poči« v verzu, ali izzveni tanjše, bliže »mimo ustreljenega tona«, v naslednji repeticiji je isti verz odpet z isto melodijo, a drugačnim čustvom. Barely Modern dosegajo svoje vrste harmonijo, ravno z izdatnim plasmajem disharmonije.
Skladbe so večinoma pozitivno naravnane, kar pomeni, da v nažiganju držijo v riffovskem jedru ogrodja pesmi duri in pozitivni melodični napevi. Torej party time atmosfera, ki kljub izrazito zgaražirani punk rock komponenti dokazuje,da so Barely Modern odraščali v nedrju varnih in preskrbljenih gospodinjstev. Je pa nekaj. Ne naveličaš se albuma. Niti sekunde mašila ni na njem in vse kar slišimo je polnokrvna rockovska prepričljivost, ki izkazuje da so ti fantje v svojem neukročenem nažiganju iz pravega testa našli svoje pravo mesto v rock univerzumu.
Barely Modern dajejo občutek izjemne sfokusiranosti v zadevah, ki se jih lotevajo. Trio deluje kompaktno in poenoteno! Glave so na isti valovni dolžini. Zato deluje prav sleherni trenutek albuma »We Cruise Like Tom Does« zelo resnično in pristno!
Barely Modern so odlična izbira za kombiniranje s podobno namerno razglašenimi, a pristno vživetimi rock 'n' roll »zgaražiranci« tipa Dandelion Children. Kot pove ime samo. Komaj sodoben. Torej nekaj starega prelito in pre-varjeno v sinonim novih časov, skozi prizmo doumevanja rock n' rolla nove generacije. Potentno, arogantno, sarkastično in kar je glavno »alternativno polno nazobčano«! Gre za eno boljših izdaj na polju alternativne rock glasbe na Slovenskem v letošnjem letu! Zanimivo bo opazovati v prihodnje kam bodo segli Barely Modern.
na vrh