Genesis: We Can't Dance

Po "Invisible Touch" (1986), njihovem komercialno najuspešnejšem albumu, si je legendarna skupina vzela daljši odmor. Marsikdo je mislil, da se ne bodo več vrnili nazaj, predvsem zaradi Collinsove huronske slave, ki jo je tedaj žel kot solo glasbenik, a so se kljub vsemu ponovno zbrali skupaj in nastala je še ena komercialno sila uspešna pa tudi glasbeno zelo dobra pop rock plošča, ki pa ponovno ni zadovoljila želje tradicionalnih privržencev skupine, ki so upali da se bodo vseeno vrnili nazaj k staremu, progresivnemu zvoku in glasbenemu stilu po katerem so bili vedno najbolj znani in priljubljeni. A s superzvezdnikom Collinsom na čelu je bilo to nemogoče in na "We Can't Dance" je njegov solo vpliv skoraj še bolj dominanten kot na "Invisible Touch", ostala dva člana skupine, sicer originalna člana, Banks in Rutherford, pa sta tu skorajda zreducirana na vlogo njegovih spremljevalnih glasbenikov. Na albumu je tako spet kopica pop balad ter skladb, ki so večinoma bazirane na srednjem tempu. Po drugi strani so besedila postala zopet nekoliko bolj inteligentna in sarkastična in se ukvarjajo večinoma s socialnimi problemi tistega časa ter nekoliko manj s Collinsovimi srčnimi problemi. Vseeno je na albumu zelo malo zanimivega za ljubitelje klasičnih Genesis. Daljših instrumentalnih delov in odličnih Banksovih solaž je na albumu zgolj za vzorec. Zato obvezno ob poslušanju "We Can't Dance" pozabite na vse najboljše s čimer ste povezovali skupino in se pripravite na Genesis v radijskim postajam najbolj prijazni preobleki s "povoščeno" produkcijo.

Prve štiri skladbe na albumu, hit singli, so vse zelo solidne pop rock skladbe, sicer skoraj brez progresivnih elementov, a kakovostne. "No Son Of Mine" je dober otvoritveni pop štikl, eden boljših kar so jih naredili v pop obdobju, čeprav kljub temu bolj spominja na kak Collinsov solo izdelek. "Jesus He Knows Me" z zanimivim rifom in sarkastičnim besedilom na TV pridigarje bo všeč vsem, ki imajo kaj ščepca za humor. Ambiciozni, več kot 10 minutni "Driving The Last Spike" ima dobro ritem linijo in celo nekaj prog elementov, ki pa so utišani s soft pop produkcijo, ki nekoliko razvodeni celotno skladbo. Še en hit "I Can't Dance" ima živahno nit in dober Rutherfordov rif ter sarkastično besedilo, a nikar ga ne poslušajte preveč, ker se ga boste precej hitro naveličali. Balada "Never A Time" je prva izmed mnogih Collinsovih saharinskih balad, ki se nahajajo na tem albumu in ravno to je tisto kar jemlje kredibilnost celotnemu albumu kot Genesis skupinskemu izdelku. To je le ena izmed dolgočasnih skladb na albumu na katere poslušalec hitro pozabi. "Dreaming While You Sleep" je ambiciozno zastavljena skladba, a nekoliko izgubi osrednjo nit po zaslugi zaspanega ritma in tako postane ne preveč uspešen hibrid med Collinsovo balado in prog epom. "Tell Me Why" je čisti Collins solo, ki bi bil lahko z lahkoto na kakem soundtracku Disneyeve risanke. Torej, vsak komentar je odveč. Zelo dobri in rahlo prezrti "Living Forever" ima v drugem delu odlično Banksovo solažo in imeniten ritem na bobnih kar ga uvršča med najboljše in najbolj ambiciozne skladbe z albuma. Saharinska hit balada "Hold On To My Heart" je spet čisti Collinsov solo izdelek in je v najboljšem primeru odlična za zaspati po kaki prekrokani noči. "Way of the World" je, kljub temu da je na mestih dolgočasen, soliden pop štikl. Presenečenje je, da ni bil hit. "Since I Lost You" pa je tista resnična saharinska grozota, ki ji je mesto na Collinsovem solo albumu in predstavlja eno najnižjih točk v zgodovini skupine. Pred popolnim polomom album reši zaključna "Fading Lights", edina skladba na albumu, ki bi si ji lahko reklo, da je progresivna. Ta melanholični ep, ki je baziran na orientalskem ritmu je v bistvu Collinsova poslovilna skladba od skupine in z lahkoto najboljša skladba na albumu. In tu končno oživi tudi "pozabljeni genij" Tony Banks s tradicionalno Genesis solažo na klaviaturah in nas spomni, da je nekoč obstajala neka skupina iz povsem drugačnega testa. "Fading Lights" je tako nadvse primerno in dostojno slovo Collinsa od skupine, ki obenem predstavlja konec še enega obdobja Genesis in je dostojen zaključek tega precej dolgočasnega in kreativno siromašnega albuma.

Kot o pop rock albumu ali Collins solo izdelku lahko o "We Can't Dance" govorim le v superlativih. Kot Genesis album pa je "We Can't Dance" definitivno ena najnižjih točk v ustvarjanju skupine. Najbolj moti dolžina albuma. Več kot 70 minut je absolutno preveč za tisto kopico dolgočasnih, odvečnih pop balad v srednjem delu albuma, ki bi bile lahko na katerem koli Collinsovem solo izdelku in škodijo atmosferi celotne plošče. Predvsem pa album dobesedno ubija zaspana produkcija in to je edini album skupine, kjer občasno ob nekaterih skladbah občutim resničen dolgčas in me celo popade spanec. Glede na "Invisible Touch" temu albumu manjka ostrine, predvsem po zaslugi produkcije, kljub temu da ima celotno gledano več zanimivih skladb in je tako v tem pogledu vseeno rahel napredek. Kljub temu pa ima poslušalec ob poslušanju še vedno pogosto občutek kot, da bi poslušal kak Collinsov solo izdelek. "We Can't Dance" je tako album, ki bo zelo všeč vsem fanom njegove solo kariere. Za povprečnega Genesis fana pa je "We Can't Dance" sila dolgočasen izdelek, ki predstavlja tako rekoč kreativno dno skupine, saj z redkimi izjemami na njem skupina na trenutke prvič zveni utrujeno in celo znaveličano. Collinsov odhod ne dolgo po turneji s tega albuma je bil neizbežen. Njegova solo kariera je zahtevala prevelik davek, ki je še najmanj koristil prav skupini, ki mu je največ pripomogla k slavi za ceno izgube lastne kredibilnosti. Collinsov odhod je tedaj koristil skupini, ki je na naslednjem albumu za kratek čas spet zadihala s polnimi pljuči, a po drugi strani je pomenil tisti končni žebelj v krsto Genesis.