Novi Opeth album je verjetno eden najtežje pričakovanih izidov albumov za tekoče leto 2008. Nasploh glede na samo evolucijo skupine, ki sledi velikim korakom, katere skupina brez strahu jemlje, ko spreminja svoj glasbeni izraz iz albuma na album. "Watershed" je še ena potrditev, da so Opeth zaradi svojega preobražanja, ki je posledica pogumnega eksperimentiranja in želje po preizkušanju še nepreizkušenega, neznanega, kar žene Opeth voz naprej, ena najbolj vročih točk, če sem lahko zelo površen, na metal prizorišču.
"Watershed", z zelo umestnim naslovom, predstavlja nekakšen mejnik v karieri skupine. Ta je morala v fazi njegovega nastajanja skozi spremembe v postavi, ki je prinesla dve in sicer je Martin Axenrot novi bobnar, ki je zamenjal opevanega Martina Lopeza, na mestu kitare pa je Petra Lindgrena nadomestil Friederik Akkeson. Oba sta prinesla v izraz novih Opeth absolutno kvalitativno nadgradnjo. Tako po tehnični plati kot tudi po izrazno eksperimentalni. "Watershed" je prvi album v karieri skupine, kjer elementi progresivnega rocka prednjačijo pred death metalom – torej pred žanrom iz katerega so se Opeth pravzaprav rodili.
Mikael Akerfeldt ni nikdar skrival afinitet do akustičnega zvoka. Njegov glasbeni okus je zelo širok in mož si ne postavlja posebnih omejitev kadar se usede k ustvarjanju skladb. Že sam uvodni akustični komad Coil napove, da se skriva za oznako "Watershed" izjemen album. Duhovita podlaga grajena na akustični kitari in v ozadju flavta ter klaviature, ki nosijo vlogo orkestra, v katerega je vrezan izredno posrečen preplet Akerfeldtovega čistega melanholičnega vokala z ženskim, pravega gotskega pridiha krhkosti in brezmadežnosti, ki ga prispeva Natalie Lorichs, sicer punca bobnarja skupine Martina Axenrota. Akustične pasaže na albumu nosijo neizpodbiten melanholični element, značilen za Skandinavske skupine.
Prvi nepričakovani obrat, katerih na tem albumu mrgoli, predstavlja sam prehod med uvodno Coil, ki se prelije v težak kitarski riff skorajda disharmonične masivne zavese, skladbe Heir Apperant. Zelo zloben in mračren ambient ustvarijo Opeth že na samem uvodnem delu in ko v nadaljevanju bruhnejo na plano Akerfeldtovi death metal growli, se soočimo z najbolj razgrajaško pesmijo albuma, ki po intenziteti in ambientu približa občutke kakšni The Lepper Affinity - otvoritvi "Blackwater Park" albuma. Akerfeldtovi vokali so strašni, kot bi jih vzel iz pekla, skrajno zlobni. Heir Apperant je kontrastno prežeta z dialogom mirnejših akustičnih pasaž in ekstremnim death metal rohnenjem, ki opozarja, da Opeth niso izgubili svojih brutalnih dometov ali si slučajno skrhali metalskega zobovja. Je najtrša skladba albuma, ki ji doda posebno draž odlična Akkesonova solaža, ki v zlobi ne popušča. Motivska kontrastnost valovi brez zadržkov tekoče, možje ne pozabijo v enem izmed mirnejših delov vpeti celo jokajoči "slide" solažo na kitari.
Da ne razčlenjujemo komada za komadom, ker bi nastala predolga klobasa iz te recenzije, se bom skušal omejiti le na bistvene novosti, ki jih prinaša novi album za Opeth. Ob vseh multistrukturiranosti albuma, ki ga pozna lahko le še žuželčje fascetno oko, bo to silno težko dejanje.
"Watershed" je definitivno evolutivni korak naprej za Opeth. Skupina se je dotaknila nekaterih stvari in jih vnesla v svoj izraz, katerim prej nismo bili priča, ali pa pred tem nikdar niso bile tako poudarjene v glasbenem izrazu skupine. Akustični arpeggio izhod, ki pojenja skozi razrahljane strune, kot bi nekdo popuščal navijalce v popoln disharmonično razglašen zvok, katerega prekine efekt studijsko povsem izumetničenega smeha (tega trika nisem razvozljal do konca, a domnevam, da je ta zvok originalno prišel izven Akerfeldtove kitare) in ki je začetek naslednje skladbe, je skrajno bistroumna pogruntavščina in posebna zanimivost tega albuma.
Album nosi splošno poudarjen psihadelični ambient. Vzrok gre iskati v vnosu akustično instrumentalnih trikov, ki mnogokrat lahko delujejo disharmonično. Te akustične pasaže ustvarjajo mnogokrat prav srhljivo, že skorajda filmsko atmosfero, rojeno za kakšno grozljivko. Prav tako ponujajo Opeth na novem albumu zelo variabilno rabo vokalov (sploh kar se združevanja različnih barv glasu tiče) in kombiniranje oziroma združevanje vokalnih harmonij. Prav tako ni težko naleteti na nenavadne dodatne efekte (nasnete vzorce), ki so vpleteni v celotno podobo skladb. Vse to deluje zelo sveže na Watershed, za Opeth zelo novo in tako odpira v njihovem opusu novo poglavje Opeth glasbenega značaja.
Z nenehnim alterniranjem med akustiko in ekstremnim izročilom death metala, prevešajo Opeth tehtnico to pot v prid progresivnemu rocku. Sedaj niti ni potrebno ugibati več, da so klaviature v zvoku poudarjene bolj kot kdajkoli in postajajo tako zelo pomemben člen novega Opeth zvoka. Vnos orkestracij in celo starokopitnih vložkov odigranih na Moogu je postal naenkrat zelo pomemben gradnik v Opeth glasbi. Bolj kot kdajkoli prej. Piko na "i" vsemu temu postavlja skladba Burden. Ta komad je resnično posvetilo prog rock veljakom sedemdesetih. Ko poslušaš to umirjeno skladbo, ki plove brez sramu na melotronu, ni težko orisati nekaterih smernic z legendarnimi Camel, medtem ko "Oh-oh-oh" linije vokalov z zadnji tretjini skladbe oživljajo klasične Uriah Heep sedemdesetih. Presenečenj še ni konec ko poslušalec trči na Moog solaže, zapopra pa vso reč znova Akerfeldt s polakustično "bluesy" solažo, ki se prelije v izhodni harmonični Wishbone Ash tercet kitarskih melodij tega pa zaključi že omenjeni razglašeni arpeggio. Glede na dosedanji opus skupine, definitivno ena najbolj zanimivih skladb albuma.
"Watershed" je lahko zelo edukativni album, Akerfeldt in kompanija, pa z njim postajajo nekakšni novodobni mesije. Novi Opeth album nosi namreč lep potencial, da pritegne pozornost vseh ljubiteljev starošolskega simfoničnega prog rocka sedemdesetih, ki bodo tako lahko naposled "v blagih odmerkih" počasi odstirali zastor, ki so jim doslej skrivali vpogled v carstvo melodične death metal glasbe in obratno. Ljubitelji death metala bodo nepovratno prišli z "Watershed" v stik s prog rockom kakršen se je igral v sedemdesetih letih in nemara zahvaljujoč temu pričeli odkrivati tudi ta danes izumrli, a neskončno lep in v glasbeno artističnem smislu, izrazno najbolj izpopolnjen žanr.
Opeh so z "Watershed" dosegli nov evolutivni mejnik in široko prerasli dosedanje glasbene mejnike, oziroma dodatno razširili svoj ustvarjalni glasbeni diafazon. To je album s katerim skupina potrjuje izredno motiviranost, glasbeno zrelost, smelost in pogum. Je eden tistih albumov, ki se jih nikakor ne moreš naveličati med poslušanjem. Ko se odvrti od začetka, do konca, si ga brez težav zavrtiš znova. In znova. Tako delujejo v rock ali metal glasbi le najboljši albumi, ki jim lahko rečemo prave glasbene umetnine. "Watershed" je tudi brez dlake na jeziku idealna iztočnica za vsakogar, ki skupine ne pozna. S svojim konstantnim presenečanjem, unikatnostjo in glasbeno nepredvidljivostjo, bo nahranil sleherne možgane, lačne globine in duhovitosti glasbene ekspresije.
na vrh