"Waterloo Lily" je bil četrti studijski album britanskih legend progresivnega rocka Caravan, kateri so se v začetku sedemdesetih uveljavili kot vodilni predstavniki unikatnega zvočnega gibanja, popularno imenovanega Canterbury. Ta zanimivi izdelek, ki je izšel neposredno po ključni mojstrovini "In the Land of Grey and Pink" (1971) s katero so se zapisali med vodilne predstavnike progresivnega rocka sedemdesetih, je predstavljal pomembno prelomnico v zgodovini skupine, saj so na njem eksperimentirali z novo zvokovno usmeritvijo in tako pošteno prestrašili nekatere dolgoletne privržence, čeprav gre v srži za še en klasičen Caravan album, ki nekoliko po krivici ostaja spregledan vse do današnjega časa.
Po nenadnem, kot se je naslednje leto izkazalo, zgolj začasnem odhodu klaviaturskega čudodelnika Davida Sinclairja, ki je v tistem času skupaj z nekdanjim Soft Machine bobnarjem Robertom Wyattom ustanovil kratkotrajno avantgardno atrakcijo Matching Mole, je znotraj skupine prevladala jazzovska struja. Njen vodilni predstavnik je bil Davidov bratranec, bas kitarist Richard, ki je poleg kitarista Pyea Hastingsa opravljal tudi vlogo vodilnega vokala skupine. Zagrizeni jazzer je v skupino kot novega klaviaturista pripeljal Stevea Millerja za katerega ta album do danes ostaja edino sodelovanje s Caravan. Miller je negoval veliko bolj jazzovski pristop za razliko od svojega klasicistično usmerjenega predhodnika, kateri se je večinoma zanašal na masiven zvok hammond orgel, orkestralno valovanje melotrona in tradicionalni klavir. Poleg orgel, ki so bile nepogrešljivi del tradicionalnega Caravan zvokovnega repertoarja je vpeljal tudi uporabo električnega klavirja, ki je bil v tistem času še relativna novotarija iz sveta jazz rock fusiona.
Zaradi nepričakovanega zasuka v jazzovsko smer in s tem očitno, a vseeno ne radikalno spremembo tradicionalnega Caravan zvoka, katerega so zacementirali s prvimi tremi albumi, nekateri privrženci skupine "Waterloo Lily" še danes obravnavajo z zadržkom, kadar naštevajo njihove najboljše izdelke. Obenem pozabljajo, da albumu na katerem se nahajata dve prvovrstni klasiki v muzikalnem smislu ne manjka čisto nič, razen tega, da je bilo tokrat občutiti nekoliko manj simfonične večplastnosti in zato toliko večjo vsebnost obširnih jazzovskih improvizacij. Besedila so, kot vedno, kadar je govora o Caravan, polna zajedljivega in odkrito pobalinskega črnega humorja, tokrat predvsem na račun vsesplošne dekadence angleške aristokracije, katero uteleša naslovna 'junakinja'.
Slednja se poslušalcu razgaljeno predstavi že v odlični uvodni kompoziciji na kateri člani skupine nemudoma demonstrirajo svojo spremenjeno zvokovno podobo. Hudomušno rezgetanje Sinclairjevega basa je prepleteno s podmazanimi bobnarskimi prehodi v režiji Richarda Coughlana. Izdatno potentnost ji vnašajo predvsem Pyeove krepke kitarske fraze, medtem ko navihano melodijo povezuje Richardov prepoznavni, 'peresnolahki' vokal. Daljša inštrumentalna sekcija se sčasoma sprevrže v zmes melodičnih pasaž in jazzovsko naravnanih ritmičnih improvizacij, katere pa vseeno ne odnese predaleč, da bi slučajno podrle kohezijo skladbe. Obe vokalni harmoniji, se pravi med Pyeom in Davidom, se med seboj odlično dopolnjujeta ter kompoziciji pomagata vtisniti tisto nepogrešljivo, prepoznavno Caravan atmosfero, ki diši po staro-angleški ruralnosti.
Kompleksni, izjemno barviti inštrumental "Nothing At All" je čista jazz rock fusion orgija in brez dvoma najbolj jazzovsko naravnana kompozicija v zgodovini skupine, ki rahlo zadiši tudi po avantgardi. Fenomenalno zaporedje Richardovih nagajivo zvenečih bas linij je prevlečeno s številnimi domiselnimi kitarskimi improvizacijami. Pyeu se v vlogi kitarskega solista sčasoma kot poseben gost pridruži legendarni Phil Miller, katerega ljubitelji Canterburya najbolj poznajo kot člana skupin kot so Matching Mole, Hatfield and the North ter National Health. Melanholična klavirska improvizacija ob spremljavi rezgetajočega basa sčasoma soustvari skrivnostno, a še vedno sproščeno vzdušje. K stopnjevanju nebrzdanega fusionističnega eksperimentalizma, ki se sčasoma sprevrže v čudoviti kolaž inštrumentalne prefinjenosti, pa pripomore tudi spontan vnos soprano saksofona v domeni Lola Coxhilla.
Na pastoralno začinjenem "Song And Signs" se vrnejo tisti zvokovno najbolj prepoznavni Caravan, katere prebudi predvsem Pyeov zaščitni falseto vokal, ki hitro izgradi prijetno, hudomušno naravnano melodijo. Richardov bas je še vedno izjemno dominanten, a mu sčasoma inštrumentalni primat prevzame Millerjeva fantastična solaža na orglah. "Aristocracy" na katerem v pevski vlogi vnovič zablesti gospod Hastings je prva izmed dveh osrednjih klasik s tega odličnega albuma. Pyeov pobalinski posmeh propadajočemu družbenemu sloju je podmazan na preprosti, a izjemno učinkoviti melodiji ter širokogrudnih ritmičnih zavihkih, ki v navezi ustvarijo nezgrešljivo starožitniško atmosfero.
"The Love In Your Eye" ni samo nepogrešljiva Caravan klasika, temveč tudi najboljša stvaritev na celotnem albumu, kjer skupina vloži svoj maksimum ter po dolgem času z orkestralnimi aranžmaji prebudi veličastne simfonične elemente, katerih sicer na "Waterloo Lily" ni ravno na pretek. Ta kompleksna, več kot 12-minutna mojstrovina je, tako kot številne Caravan klasike pred njo, razdeljena na več sekcij. Že uvodna sekcija na krilih odločne kitarske fraze in Pyeove odlične pevske predstave napove veličastje. Po tej navihani uverturi namreč sledi eden najboljših trenutkov albuma prek izdatno barvite sekcije znotraj katere se nahaja pravcati jazz fusionistični inštrumentalni juriš. Znotraj tega sosledja inštrumentalnih duhovičenj solistično pobudo prevzame jeznorita flavta v domeni Pyeovega brata Jimmya. Krajše jazzovske improvizacije na električnem klavirju, basu in bobnih so odigrane na tako zavidljivi ravni, da bi se skupino v teh trenutkih lahko zlahka zamešalo s kakšnimi ameriškimi fusionističnimi velikani tistega časa. Caravan ves čas učinkovito stopnjujejo razigrano atmosfero in skrbijo, da pobalinski ritmični elan nikoli ne upade. Sčasoma se ponovno vključi Pyeov melanholični vokal, ki ob navezi odločnega vah-vah kitarskega efekta napove zaključni bojni marš. Ta se sprevrže v še eno poslastico za vse jazz rock fusion manijake. Zaključna 'ljubezenska' balada "The World Is Yours" je tradicionalna, pastoralno začinjena Caravan burleska na akustični osnovi, ki zveni kot vrhunec cinizma in hvalnica človeške norosti ter je kot taka kar primeren zaključek albuma.
"Waterloo Lily" je povsem unikaten album znotraj bogate Caravan zapuščine, ki z instrumentalno improvizacijskega vidika ostaja še posebno zanimiv za vse ljubitelje jazz rock fusiona. Večja odprtost do jazz fusionističnih elementov je bila brez dvoma tvegana poteza po albumu, ki je predstavljal pomemben komercialni prodor, a se je na koncu vseeno splačala. Žal album ni dosegel želenega komercialnega odziva in razdora v skupini glede nadaljnje usmeritve po njegovem izidu ni bilo več mogoče ustaviti. Richard Sinclair in Steve Miller sta se poslovila in skupaj ustanovila Hatfield and the North, medtem ko sta se Pye Hastings in Richard Coughlan, ki sta do danes še edina originalna člana skupine, odločila, da stvari prevzameta v svoje roke in Caravan izgradita na novo.
na vrh