Metalcore zasedbam, ki so postale trend pred kakšnim desetletjem, pojenjajo moči. V zadnjih letih se je zgodilo kar nekaj razpadov. S svojim delovanjem so prenehali Chimaira, God Forbid, Bleeding Through pa še kakšna bi se lahko našla. Tudi pri Unearth se pojavila kriza, ki se je kazala v nestabilnosti zasedbe. S trenutnim albumom se je sicer pri skupini ustalil bobnar Nick Pierce, a nastale so težave z basistom, tako da skupina trenutno nastopa le še s koncertnimi basisti. Ne glede na težave so Unearth tri leta po albumu Darkness in the Light posneli Watchers of Rule, ki je pravcato presenečenje.
Po intru skupina eksplodira s skladbo The Swarm, ki je poln agresivnih riffov, melodičnih dodatkov, hitrih bobnov, pojavi se pa tudi kakšen breakdown. Dokaj hitro se pokaže, da je novi bobnar odlična pridobitev. Nick Pierce je namreč hiter in natančen. Njegovi domiselni pedali pa poskrbijo, da lahko skupina izvede brutalne breakdowne, ki lahko konkurirajo deathcore bendom. Kitarski dvojec Buzz McGrath/Ken Susi še vedno kaže smisel za brutalnosti in melodije. Pri melodičnosti je treba omeniti, da si je skupina vzela kot zgled stari švedski melodični death metal, kar je že od nekdaj značilno za metalcore skupine. Med drugim gre tu tudi za izpostaviti tehniko desne roke, ki je precej izpiljena napram mnogim današnjim metalcore skupinam, ki raje posežejo po preprostih prijemih, značilnih za bolj melodičen hardcore in punk rock. Unearth ostajajo v bolj metalskih vodah, ki poudarja tudi groove. Predvsem pa je zopet polno virtuoznega soliranja, ki je zdaj že standardna praksa Unearth. So pa tokrat odsotni čisti vokali Kena Susija, slišati je le jezno grlo Trevorja Phippsa, kar daje Unearth večjo pristnost oz. nekako namiguje na vrnitev h koreninam, čeprav je vse skupaj bolj posodobljeno na podlagi melodičnosti in soliranja. Ali pa je pri skupini preprosto prišlo do rahlega preobrata, češ, ni vse v refrenih, temveč je pomemben celoten komad. Nedvomno je na Watchers of Rule manj olepšav kot na predhodniku, ki je očitno ciljal na širšo množico. Unearth so očitno naposled le ugotovili, da imajo spodobno bazo oboževalcev, ki se pa ne bo tako večala kot pri kakšnih Killswitch Engage ali All That Remains.
Tudi sama zvočna podoba, za katero je tokrat poskrbel Mark Lewis (Whitechapel, Cannibal Corpse) daje vedeti, da Unearth ostajajo primerno moderni, predvsem pa je zvok močan in jasen, čeprav se pojavlja občutek, da je bil poudarek na kitarah večji kot na drugih glasbilih.
S šestim studijskim albumom Unearth kažejo predvsem konsistentnost. V svojem obstoju so pokazali dovoljšen napredek, da sedaj potrebe po nečem več trenutno ni. Na momente se sicer pojavi kakšen bolj tehnično zahteven odsek, ki nakazuje, da Unearth malenkost simpatizirajo z žanri, ki poudarjajo sinkopirane kitare. A če že pride do kakšnega bolj zahtevnega breakdowna, Unearth ponudijo melodičnost, da skladbe ne zvenijo preveč podobno. Kljub krizi Unearth ostajajo zvesti svojemu stilu in obenem dobri predstavniki žanra, ki se je pričel na prelomu tisočletja.
na vrh