Appearance of Nothing so Švicarji, nastali na ruševinah zasedbe No Thanx. Kvintet prinaša glasbo, ki jo lahko umestimo v žanr progresivnega metala na debelo zamešanega v power metal šablono. Skupina je stara tri leta in to kar držim v rokah je njen prvi pravi studijski album. Na njem se čuti vse polno lukenj in vrzeli nasploh kar se komponiranja tiče.
Možje so očitno glasbeno zelo načitani in izobraženi in tehnika igranja jim nikakor ni tuja. So močno obsedeni s prvinami klasične glasbe. To se najočitneje odraža v izpostavljenih aranžmajih klaviatur, ki delujejo mnogokrat v vlogi simfoničnega orkestra. Glavni kitarist je divji "shredder", ki ga je težko ustaviti. Praši udarne riffe, je hiter kot sam hudič in te kitarske fraze so v produkciji ostre in poudarjene. Kot solist izhaja popolnoma iz klasične glasbe. V takšni kombinaciji klaviatur in kitare, kjer se mnogokrat srečamo tudi v navzkrižnem ognju solaž, asociacija na Dance Royal Hunt niti ni tako tuja. Še posebej potem, ko ugotoviš da fantje radi občasno stopijo na plin v power metalski maniri, ko zaropoče v najvišji hitrostni prestavi izpod kitarskega riffa dvojna bas boben stopalka, kar deluje danes zelo obrabljena šablona.
Najbolj šibka točka Appearance Of Nothing je vokal. Ta se še najbolj posrečeno izvleče v mirnih delih, ko pristopa z blagim in čistim melodičnim petjem, ki deluje tragično in dovolj zanimivo, a ko se zateče k sili in raskavosti, bi ga poslal peti naravnost h kakšnim power metal drvarjem Iron Savior. V mehkih simfoničnih kolažih in zlasti v ultra melodičnem soliranju kitare, deluje tak okoren vokal nadležno in posiljeno. V refrenih fantje ne izkoriščajo praznega prostora, ki bi ga morali odločneje zapolnjevati z večdelnimi vokalnimi harmonijami.
Druga težava s katero se soočajo fantje je ta, da želijo v svojem ustvarjalnem žaru, ponuditi v skladbah poslušalcu čim več. Kaj to pomeni? Skladbe so že motivsko raznolike, prog metalsko kompleksno zastavljene, a ti motivi niso fluidno združeni med seboj. Mnogokrat steče motiv, ki je poslušljiv, pa ga kaj hitro preseka, kak manj kompatibilen prehod na klaviaturah, ali pa fantje uničijo dinamiko z lomi ritma, ali težkimi ritmičnimi obrati (prehodi). Fantje se včasih trudijo preveč, da bi pokazali vse svoje šolsko znanje. In ta album se sooča s to težavo od prve do zadnje minute. Temu bi lahko rekli tudi začetna naivnost.
V bodoče bo potrebno več pozornosti usmeriti na uporabo osnovnega aksioma: "Več je manj", pa se nemara tudi izpod rok Appearance Of Nothing izcimi kaj bolj zanimivega. Zelo zaželena, pa bi bila tudi menjava pevca, nemara celo vključitev pevke, saj glasba glede klaviaturskih aranžmajev kreira nek splošni občutek žalovanja, ki bi ga ženski deviško nedolžen vokal lahko učinkovito ponesel v sfere gotskega vzdušja.
na vrh