Britanski progresivci Big Big Train so v zadnjih desetih letih iz precej nestanovitnega glasbenega kolektiva, ki je po obetavnem začetku izdajal slogovno in kakovostno precej nihajoče albume, zrasli v stabilno skupino s srcem na pravem mestu, trdnim jedrom in jasno artistično vizijo. Njihov razvoj na artistično višji nivo ustvarjanja se je začel z odličnim albumom »The Difference Machine« (2007) ter nadaljeval z njegovo nadgradnjo »The Underfall Yard« (2009) in konceptualnima mojstrovinama »English Electric (Part One)« (2012) ter »English Electric (Part Two)« (2013), kateri predstavljata vrhunec njihovega dosedanjega ustvarjalnega opusa. Lahko bi se reklo, da so se z njima dokončno uvrstili v 'prvo ligo' sodobne prog rock scene.
Kitarist/klaviaturist Gregory Spawton in basist/klaviaturist Andy Poole sta v zadnjih letih uspela okrog sebe zbrati izjemne glasbenike med katerimi izstopata nekdanji Spock's Beard bobnar/pevec Nick D'Virgilio, kitarist Dave Gregory ter pevec/flavtist David Longdon. To pa še zdaleč ni vse. Ambicioznost Big Big Train v zadnjih letih resnično ne pozna meja. Še pred snemanjem novega albuma, ki naj bi pod imenom »Folklore« izšel v letu 2016, sta se jim pridružila dva nova člana, violinistka Rachel Hall (Stackridge) ter Rikard Sjöblom iz skupine Beardfish, katerega marsikdo imenuje tudi švedski Mike Keneally, saj ni samo odličen kitarist, klaviaturist in pevec, temveč tudi sijajen skladatelj, ki se je marsičesa naučil od legendarnega Franka Zappe. Obeta se še en album, ki bi utegnil znova fascinariti tudi najbolj zahtevne prog gurmane in ambiciozno skupino še utrditi v ožjem krogu najbolj vznemirljivih bandov sodobne prog scene.
No, Big Big Train so še pred prihodom in predstavitvijo obeh novih članov, kot nekakšno 'ogrevanje' pred začetkom snemanja »Folklore«, v Real World studiu, ki je v lasti Petra Gabriela, posneli EP z naslovom »Wassail«. Izraz 'wassailing' izhaja iz angleške folklore. Tu gre za star običaj, razširjen večinoma po zahodni Angliji, ko so otroci 'blagoslovljali' jablane, da bi te čim bolj bogato obrodile. »Wasssail« vsebuje tri popolnoma nove skladbe in ponovno odigrani »The Underfall Yard« standard »Master James of St. George«, katerega so sredi studia odigrali 'v živo', brez kakšnih posebnih predpriprav. Slednji za razliko od podobnih podvigov, ki velikokrat porušijo ambientalno ravnovesje albuma, v družbi preostalih kompozicij izpade odlično in je povsem enakovreden originalni verziji.
Naslovna skladba, ki bo všeč vsem ljubiteljem Genesis, Yes in Jethro Tull, vsebuje čudovite folk prog aranžmaje na flavti, eterične vokalne harmonije in sočno simfonično zaledje s poudarkom na masivnih orglarskih plasteh, medtem ko vrhunec predstavja epski, melodični refren, ki je, dokaj netipičen za Big Big Train in je kot ustvarjen za bodritev in pevsko sodelovanje koncertne publike; resnična poslastica za vse ljubitelje melodičnega pogleda na prog.
Nostalgični »Lost Rivers of London« je precej bolj melanholični dosežek s prelestnimi simfoničnimi harmonijami in dramatičnimi vokalnimi prispevki pod Longdonovim teatralnim poveljstvom. Trubadurski aranžmaji na flavti dodatno popestrijo viktorijansko-pastoralno atmosfero. Med barvito inštrumentalno sekcijo, kjer dominirajo živahne orglarske improvizacije, je mogoče nazorno slišati, da je Gregory s svojo kitarsko tehniko velik oboževalec lika in dela Stevea Howea (Yes). Na »Folklore« bo gotovo nadvse zanimivo slišati, kako si bosta Longdon in Sjöblom porazdelila pevske naloge, saj sta oba izjemno karizmatična vokalista.
Na nekoliko bolj jazzovsko usmerjenem inštrumentalu »Mudlarks« se lahko sliši veliko tradicionalnih inštrumentov na čelu z mandolino in glockenspielom, katere je odigral Longdon in s pomočjo katerih Big Big Train tej imenitni kompoziciji, poleg ritimičnih elementov jazz rock fusiona in simfoproga, vtisnejo tudi rahel folk pečat. Vokalne harmonije v ozadju so tokrat morda že kar preveč očitno sposojene od Yes, medtem ko tovrsten vtis še poveča Gregoryeva kitarska solaža pod vplivom 'gospoda sove' Howea.
EP »Wassail« predstavlja nadvse zanimivo ogrevanje pred prihajajočim, novim Big Big Train albumom in je seveda v prvi vrsti namenjen vsem zvestim privržencem, ki že zdaj težko čakajo na izid »Folklore«. »Wassasil« je torej še en dokaz, da je band v izjemni kondiciji in da se lahko vsi ljubitelji melodičnega prog rocka, ki so gotovo nadušeni nad zvočno evolucijo Big Big Train v zadnjih desetih letih, v letu 2016 pripravijo na še eno mojstrovino.
na vrh