Manowar: Warriors Of The World

Za nekatere so Manowar "kralji metala" spet za druge nepoboljšljiva zbirka najhujših metalskih klišejev, kiča, nestrpnosti in neizmernih pretiravanj s čimer so si skozi leta prislužili nič kaj laskavi naziv največjih metalskih klovnov. Kolikor so bedasti in vredni posmeha je treba priznati, da so v preteklosti že večkrat pokazali, da znajo igrati in da so sposobni tudi presenetiti  (lep primer tega sta bila njihova najbolj konsistentna albuma do zdaj, "Hail To England" (1984) in "The Triumph Of Steel (1992))". No, v zadnjih letih se očitno bolj kot glasbi posvečajo body-buildingu. Po petih letih od izida prejšnjega albuma "Louder Than Hell" (1996) so se končno dovolj opogumili in izdali nov album "Warriors Of The World", za mnoge metalce verjetno najbolj pričakovano ploščo leta. Ti bodo nad vsakim albumom seveda brezpogojno navdušeni pa, če posnamejo še takšno polomijo.

Že od začetka ne bom prikrival, da je album tako rekoč popolnoma zanič. Tako zanič, da še tistih nekaj redkih svetlejših trenutkov, ko se celo zdi, da so se zresnili, polnoma zbledi in ne more popraviti groznega vtisa, ki ga dobimo že ob pogledu na vselej vehementno, tokrat že kar alegorično naslovnico. Manowar so tokrat bolj kot kdajkoli zaigrali na svoj nestrpni, hujskaško-šovinistični ego. Namesto, da bi se bolj posvetili strukturam skladb so uporabili celo vrsto plehkih in politično korektnih manevrov s katerimi so poslušalce morili že v preteklosti toda tokrat je to še veliko bolj očitno. Manj škode in posmeha bi si naredili, če bi ostali pri svoji šovinistični ikonografiji kot pa da so se spustili na najnižjo stopničko in začeli glorificirati ameriški nacionalizem. Bojevniki sveta so se torej združili pod ameriško zastavo, da se bodo skupaj borili proti vsem sovražnikom ameriškega načina življenja pa naj bo to terorizem, "veliki satan" s turbanom in njegovi pomagači. Že pogled na naslovnico pove vse: ponosni ameriški bojevnik bo popeljal svoje soborce (vazale) iz pekla (verjetno iz komunizma ali islama) zmagi naproti ter uveljavil svojo popolno hegemonijo nad svetom, sproti pa bo pospravil še tisto peščico drugače mislečih, ki k svojim zastavam niso pritrdili ameriškega orla. Že, ko vidim kaj takega me kar mine volja po poslušanju, a po drugi strani se nadvse zabavam nad benignostjo, ki diši po najnižji možni verziji Spinal Tap.

Kar se tiče glasbe so Manowar svoje pristaše pošteno opeharili in jim ponudili mešanico patetičnega, baladesknega mijavkanja, polnega plehkih orkestralnih aranžmajev, poraznih besedil (je treba njihovo največjo hibo sploh poudarjati?), katerih ne more rešiti niti Adamsov operetni vokal, ki je sicer ena izmed njihovih redkih svetlih točk.

Edino, kar je nekako podobno temu, kar bi pričakoval je otvoritveni "Call To Arms" ter zadnje tri skladbe, čeprav niso prav nič posebnega, celo če jih primerjam s preteklimi deli. Primerov slabega okusa je na albumu v izobilju, začenši z operetno balado "Nessun Dorma", ki zveni kot metalska parodija na Pavarottijeve arije. Na "The March" neokusno posnemajo elemente Wagnerjeve opere in na njihov način se iz tega seveda ne more izcimiti nič dobrega. Najbolj patetična in sterilna stvaritev na albumu na peto potenco pa je brez dvoma pixie-dixie polomija "An American Trilogy", slavospev WASPovcem (s tem ne mislim band, temveč družbeno skupino belih anglo-ameriških protestantov) in redu Razvetljencev, kjer dosežejo popolno dno in pristanejo v jedkemu blatu. Največja ironija pa je, da je ta obupno pocukrana dixie polomija, kjer pojejo arije bogu in domovini samoposmeh in poklon tistemu proti čemur so tako navdušeno pljuvali v osemdesetih - rock `n` rollu, mehkužcih in pozerjih. Iz spanja se nekoliko zbudijo z "Warriors Of The World United", ki spominja na stare Manowar, čeprav ni nič posebnega. Klasično zasnovane "Hand Of Doom", "House Of Dead" in "Fight Until We Die" proti koncu sicer nekoliko izboljšajo splošno stanje tega žalostnega izdelka, a vse to je veliko premalo, da bi ga potegnile ven iz dna blatne jame.

Kljub temu, da zadnje tri stvaritve za silo rešijo album nič kaj laskavega naziva največje metalske (samo) parodije desetletja se na koncu nikakor nisem mogel znebiti občutka kot da bi si pravkar ogledal, kak plehek ameriški film, kjer John Wayne na koncu kot bi mignil obračuna z zlikovci ter s svojo deklino srečno odjezdi v sončni zahod. "Warriors Of The World" je tak poden, da vsak, ki vsaj malo ceni "pravi" metal (kot v njihovem besednjaku) in klasične, stare Manowar, te plošče ne bo kupil, tistih nekaj največjih fanatikov pa seveda ne bom niti poskušal prepričevati, kajti ti bi verjetno kupili album tudi, če bi bili na njem posneti samo šumenje vetra, zvoki motorja in recitiranje zbranih del ameriških patriotov. Ne pustite se zavesti, kajti čeprav vam v propagandi zatrjujejo da ponujajo "čisti, edini zveličavni" metal je ta tokrat zavit popolnoma na dnu, pod sočno plastjo še toplih kravjekov kavbojskega goveda.