Jethro Tull: Warchild

Ian Anderson in njegova druščina prešernih trubadurjev progresivnega rocka se je na "Warchild" ponovno vrnila h kompaktnejšim in kar se vzdušja tiče ponovno k nekoliko svetlejšim in duhovitejšim stvaritvam. Ta preobrat je bilo po razmeroma mračni in ultra kompleksni konceptualni mojstrovini "A Passion Play" (1973), katere koncept se je ubadal s posmrtnim življenjem, nekako tudi pričakovati saj po (povsem razumljivem) Ianovem razočaranju nad surovimi glasbenimi kritikami tistih, ki niso razumeli njihovih ambicioznih pogledov na razvoj (progresivnega) rocka, skupina za nekaj časa ni več nameravala izzivati "imenitnih" oseb z debelimi denarnicami in gluhimi ušesi. "Warchild" torej predstavlja slogovno vrnitev h krajšim in bolj melodičnim kompozicijam. Jethro Tull pa seveda ne bi bili eni največjih inovatorjev v zgodovini (progresivnega) rocka, če ne bi tudi tokrat izbrali nov pristop k svojemu tradicionalnemu zvoku.

Večino del na "Warchild" so namreč obogatili z orkestralnimi aranžmaji, ki so delo dolgoletnega sodelavca skupine, gospoda Davida Palmerja (danes bolj znan kot gospa Dee Palmer), kateremu je tudi posvečena ponovna izdaja albuma. Ian je tokrat še popestril svoj nabor saksofonov ne da bi na kakršen koli način zanemaril svoje številne vragolije na flavti. Martin "Lancelot" Barre je spet dobil več prostora za svoje vselej inovativne in duhovite kitarske pasaže. Dežurni klovn skupine John Evans je tudi tokrat postregel z nekaj prvovrstnih orglarskih in klavirskih mojstrovin, čeprav je njegovo igranje tokrat nekoliko v ozadju na račun številnih orkestralnih aranžmajev. "Ribič" Barrie Barlow si daje duška tako prek svojega dinamičnega bobnanja kot ob pestrem naboru tolkal, glockenspielu in marimbi medtem, ko Jeffrey Hammond niti slučajno ne počiva, kadar je treba pokazati inteligenten vnos bas kitare. Čeprav orkestralni aranžmaji večini del dajo baročen, elizabetinski pridih je predvsem prek prepleta saksofonov in klavirja ponekod čutiti tudi komaj zaznavno sapico glama medtem, ko za njihov tradicionalni, po folk-hard rockersko zabeljen zvok, kot ponavadi skrbita predvsem Ianova flavta in Martinova kitara.

Čeprav se to zdi skoraj nemogoče pa sta "A Passion Play" in "Warchild" med seboj tesneje povezana kot bi si večina mislila. Nekaj pomembnih del z albuma kot so "Skating Away On The Thin Ice Of The New Day", "Bungle In The Jungle" ter "Onyl Solitaire" je bilo ustvarjenih še pred začetkom snemanja "A Passion Play", se pravi med studijskim debaklom v Chateau D'Herouville. Izvirni koncept za "A Passion Play" je padel na zrela tla prav na tem albumu, ki sicer ni konceptualen vendar se posamezna dela nanašajo na duhovite prizore z zadnje strani albuma. Ian je sprva na podlagi posameznih del nameraval posneti gledališko predstavo oziroma mjuzikal. V načrtu je imel celo film v katerem naj bi med drugim nastopil John Cleese, vendar se je kasneje premislil. Turneja za album je bila ne glede na to precej ekstravagantna s tem, da so imeli na odru tudi zbor štirih blondink, ki so skrbele tako za orkestralne aranžmaje kot za stimulacijo moškega dela občinstva. Ian je sicer v besedilih opustil večino monty pythonovskega humorja vseeno pa ta ponovno sodijo med cvetke njegovega genialno zajedljivega posmeha in lahko služijo tudi kot dobro ogledalo zahodni družbi.

Naslovna skladba nas v album uvede prek gromoglasnih zvokov siren, strojnic in eksplozij, ki nas ponesejo sredi vojne medtem, ko Ianova žena sprašuje svojega možeka, če bi ta še eno skodelico čaja. Škotski gentleman se temu seveda odreče ter raje poprime za flavto (in ponekod tudi za akustično kitaro in saksofon) ter pripleše pred saksofon, kjer nas s svojo vselej sočno in karizmatično barvo glasu, podloženo na prelesten klavir, popelje v duhovito skladbo, ki dobi pravi energičen zagon ob prvem prehodu na električni kitari ter z dopadljivim refrenom. Odlični orkestralni aranžmaji v ozadju in duhovite pasaže na klavirju, kitari in saksofonu ves čas lepo nosijo osrednjo melodijo. Zlasti zabavna je Ianova saksofonska solaža v bolero stilu tik pred ponovitvijo glavnega refrena. Zelo dober začetek, ki pa šele napove najboljše stvaritve na albumu.

"Queen And Country" ima močan baročni pridih, kar ni presenetljivo saj pripoveduje o "večni devici", presvitli kraljici Elizabeti I. Uživamo lahko v še enem duhovitih delu z odličnim refrenom. Po uvodu z baročnim aranžmajem se prevesi v energičen ritem, katerega dopolnjuje soliden refren in odlične Martinovo kitarske pasaže v srednjem delu. Solidna stvaritev na kateri bodo gradili tudi nekatera prihodnja dela na katera bodo vnašali baročni duh elizabetinske dobe.

"Ladies", ki je posvečena ženam in spremljevalkam članov skupine, je dokaj umirjena in solidna stvaritev z lepo otvoritveno melodijo na akustični kitari, katero nadaljujejo duhovita tolkala in ploski rok. Pravo širino pa pridobi šele z odlično Ianovo solažo na flavti, kateri sledijo čudovite orkestralne pasaže. V drugem delu dobi odličen in šegav preobrat za katero poskrbijo saksofon, bobni in kitara nakar se nenadoma zaključi, kar je po svoje škoda saj bi se dalo iz tega potegniti tudi bolj zanimiv zaključek.

"Back-Door Angels", ki je nekakšno cinično posvetilo določeni karitativni organizaciji, je nedvomno eno najboljših del na albumu, kjer pridejo na plan vse najboljše odlike skupine. Simfonični aranžmaji in folk rockerske prvine tu zasijejo v vsej veličini. V uvodu navdušujejo odličen Ianov vokal in flavta ter okusne pasaže na klaviaturah. Ne smem pozabiti na še eno prvovrstno Martinovo kitarsko solažo in Barriejeve dinamične prehode na bobnih, ki skladbo preneseta v energičen inštrumentalni del. Nato se ponovi folk rockersko obarvana pasaža z osrednjim refrenom. Temu sledi še ena inštrumentalna sekcija, kjer smo priča odlični hard rockersko zabeljeni solaži, tesno prepleteni s hammondkami in dinamično ritem linijo. Po konstantnem menjanju tempa se zaključi z odličnim verzom. To je brez dvoma ena izmed njihovih pozabljenih klasik.

Izjemno duhoviti "Sealion", kjer zbijajo šale na račun cirkuških tjulenjev je še ena odlična stvaritev. Po uvodnem, naelektrenem zagonu za kar poskrbijo Ianov hudomušni vokal ter hard rockerske delnice na kitari nas prenesejo na pozibavajoč ritem, ki z nenavadno smešnim, baročnim refrenom popolnoma spremeni začetni utrip skladbe. V srednjem delu sledi zanimiv preskok prek prvovrstnih solaž na flavti ter nekaterimi odličnimi harmonijami na klaviaturah. Temu sledi nagel iztek, kjer nas na koncu s svojim prijaznim vprašanjem spet vznemiri Ianova žena. Tokrat je odgovor očitno pritrdilen, kajti v naslednjem trenutku si naš kremeniti trubadur/potepuh že veselo požvižgava pesmico in pripravlja čajček.

Sledi nepozabna klasika "Skating Away On The Thin Ice Of The New Day", ki je izšla tudi kot single in je po mojem mnenju najboljše delo na albumu. Odpre ga prelestna melodija na Ianovi akustični kitari in njegov vokal, poln izjemnega patosa za kar delno poskrbi tudi njegovo odlično besedilo, ki ponovno pripoveduje o našem starem znancu Aqualungu. Zelo lepi, predvsem pa duhoviti aranžmaji na kitari, marimbi, harmoniki, tolkalih in hammondkah ter odlični refren so pravi balzam za ušesa. Klasika, ki je še danes sila čislana med ljubitelji skupine in neizogiben del njihovega koncertnega repertoarja.

Temu pa sledi, glej no glej, še ena klasika, "Bungle In The Jungle", ki pripoveduje o mestnem zverinjaku. To je eno izmed komercialno najuspešnejših del skupine in edino njihovo delo, katero boste kljub živalskim zvokom in orkestralnim aranžmajem lahko kdaj zasledili celo na vašem radiu. Po zvokih rjovenja levov nas v skladbo uvedeta flavta in duhovit vokal, ki se jima pridružijo kitarske pasaže. Sledi melodičen in izjemno dopadljiv refren, katerega v ozadju odlično dopolnjujejo Palmerjevi orkestralni aranžmaji. V drugem delu nastopi nekoliko kompleksnejša, simfo-folk sekcija, kjer navdušujejo okusne pasaže med akustično in električno kitaro ter dobri orkestralni aranžmaji. Kljub temu, da gre za eno izmed njihovih najbolj komercialnih skladb pa si je status klasike nedvomno zaslužila.

Balada "Only Solitaire", ki je posvečena vsem glasbenim kritikom, ki so jih napadli takoj po izidu "A Passion Play", je kratka vendar prijetna skladbica, katera je grajena na energični in po folkovsko začinjeni akustični kitari, ki ustvarja umirjeno vzdušje vendar bodite pozorni na Ianovo zbadljivo besedilo.

"The Third Hoorah" katero odpre navdušen krik veselja vsebuje pristno zabavljaško-navijaško plesno vzdušje in Jethro Tull so tu v mojih ušesih ponovno v vlogi burleskne bratovščina bradatih keltskih palčkov, ki s svojimi inštrumenti plešejo okoli kamina. Mojstrovina progresivnega folk rocka, polna duhovitih prehodov in izjemno sočnih baročnih aranžmajev, podloženih na poskočen, skoraj plesni ritem in šegav vokal. Po umirjenem uvodu na flavti in akustični kitari, katero začnejo zlagoma dopolnjevati še ostali inštrumenti, ki dajo delu baročen pridih nastopi krasna, keltsko obarvana inštrumentalna sekcija, kjer najbolj navdušijo škotske dude (škoda, ko slednjih niso še večkrat uporabili). Iana bi bilo dobro spomniti, da bi jo bilo lepo spet slišati tudi na koncertnih nastopih.

Zaključna "Two Fingers" se odpre na precej umirjen način nakar solidne pasaže na akustični kitari, ki se polagoma začnejo prepletati z električno kitaro, ponesejo delo v folk rockerske vode. Tudi tokrat lahko uživamo v odličnih klaviaturah, flavti, dinamičnih bobnih in basu ter naelektrenih kitarskih pasažah medtem, ko Ianov vokal ponovno poskrbi za šalo ali dve več. Čeprav ne sodi med njihove presežke in mi je verzija pod imenom "Lick Your Fingers Clean", ki je izšla na ponovni izdaji mojstrovine "Aqualung" (1971), dosti bolj všeč gre vseeno še za eno klasično Tull stvaritev na kateri se lahko ves čas uživa v njihovem umetelnem prepletanju elementov folka, simfonike in hard rocka.

Na ponovni izdaji naletimo na nekaj izjemno zanimivih bonus skladb, ki so bile ustvarjene med francoskim studijskim debaklom. Nekaj izmed teh lahko najdete tudi na dvojni kompilaciji "Nightcap" (1993). Te bonus skladbe nikakor niso za odmet, kar pa po pravici povedano res ne preseneča. Če bi jih še malo nadgradili bi dobili odlične stvaritve in če jim takratne omejitve snemalnega prostora ne bi tega onemogočale bi se z lahkoto znašle tudi na originalni izdaji.

"Warchild Waltz" je orkestralna verzija "Warchild", ki bo kljub temu, da nima zaključka, gotovo všeč tudi nekaterim ljubiteljem klasične glasbe. Gre za kompozicijo polno veličastnih orkestralnih aranžmajev, duhovitega in dinamičnega tempa, ki potrjuje Palmerjevo aranžersko in dirigentsko mojstrstvo. Na "Quartet" se v uvodu malce poigrajo z barskim jazzom nakar dajo prek temačnih orglarskih solaž čast tudi gospodu Bachu. Še ena nedodelana, a zanimiva in šegava stvaritev. "Paradise Steakhouse" je odličen hard rocker, ki ima pravcato retro vzdušje saj obudi Jethro Tull iz "Aqualung" obdobja za kar poskrbi predvsem klasičen kitarski rif. Mislim, da je res prava škoda, da je to delo izostalo iz originalnega albuma. "Sealion 2" je precej podoben verziji z albuma le, da vsebuje drugačno besedilo in dodatno duhovito interakcijo v srednjem delu. Za petje, če lahko imenujemo to petje, skrbi kar basist Hammond, ki temu primerno doda tudi večji delež basa. Odsotni so tudi orkestralni aranžmaji. "Rainbow Blues", ki ni prav nič bluesovski, ima zanimiv pasaže na električni kitari, katerim se pridružijo še duhoviti orkestralni aranžmaji, ki tvorijo srčiko te odlične stvaritve, ki bi lahko z manjšimi okraski izšla tudi kot odličen single. "Glory Row je solidna stvaritev, kjer so v ospredju duhovite pasaže na saksofonu, poskakujoč ritem in odlične delnice na španski kitari. "Saturation" odlikuje klasični, hard rockersko začinjen Barrejev rifing, racajoč ritem in zlovešč refren. Delo ob katerem se bodo obliznili predvsem ljubitelji njihovih hard rockerskih stvaritev.

Moje končno mnenje je, da je "Warchild" precej podcenjen album, ki je dal skupini lepo podlago za njihove nadaljnje folk rockersko obarvane mojstrovine. Hudomušnost in lahkotnost večine del, katera krasijo sijajni orkestralni aranžmaji kot tudi nekaj nepozabnih klasik so glavni biseri tega albuma. Nekdo bo morda prišel na plan s trditvijo, da je "Warchild" progresivni korak nazaj glede na nepredvidljivi in kompleksni "A Passion Play" tudi zato, ker ne vsebuje koncepta s čimer bi krepko zgrešil bistvo progresivnega rocka in splošnega progresivnega pristopa h glasbi. To je eden izmed tistih Tull albumov na katerem ni potrebno veliko naprezanja možgan saj večina del vsebuje prepoznavne refrene in melodije ne da bi skupina opustila svoje visoke standarde. Njegova resnična kvaliteta pa se ponavadi pokaže šele po daljšem času. Ian in tovarišija morda res niso ustvarili še ene zaporedne mojstrovine, nedvomno pa so ustvarili še en zelo dober album, ki je učvrstil njihov status enih izmed kakovostno najbolj konsistentnih skupin v zgodovini (progresivnega) rocka.