Nova plošča old school speed metal legend Vicious Rumors je vedno sila težko pričakovana stvar, za vsakogar, ki so mu znane umetnije te skupine iz osemdesetih let, izmed katerih izstopa zlasti album "Digital Dictator". Po smrti Carla Albera ta skupina nikdar ni prišla popolnoma k sebi. Pa ne zaradi tega, ker Alberta ni bilo več v skupini. Požrla jo je želja po spogledovanjih s trendi devetdesetih, zaradi česar so žrtvovali svojo edinstvenost, ki jo je krasila melodična udarnost, v ospredju čist avtoritativen visoko naperjen vokal in dvojne tercetne harmonije kitar. Vselej s pridihom bitja sodne ure, rahlo umazano, garažno, v ameriški maniri. A ti dnevi, so dnevi davne preteklosti.
Warball je vzbudila upanje zlasti zaradi ponovne združitve treh originalnih članov zasedbe in sicer osrednje figure skupine Geoffa Thorpea (kitara), bobnarja Larryja Howea in basista Davea Starra. Poleg tega je dodatno nestrpnost nad tem kaj bo prinesel novi material vlil prihod odličnega in karizmatičnega pevca Jamesa Riverae (Helstar, Destiny's End, Seven Witches). Kot posebni gost na plošči se je fantom pridružil Brad Gillis, ki je v karieri sodeloval z Ozzy Osbourneom in Night Ranger. Brad je prispeval solo točke na kitari za pet skladb. Skupaj z Thorpeom sta učinkovito vnovčila svoje znanje in njuni prsti strupeno kljujejo v odlični medsebojni navezi.
Novi Vicious Rumors so strupeno preoblečeni Judas Priest. Torpedirajoči ritmi srednje hitrih Daying Every Day, celo otvoritvene Oceans Of Rage, Crossthreaded ali The Immortal. Seveda se iskri železo v značilnih hitrostih najvišje predstave skozi Sonic Rebellion in Mr. Miracle, ki opomnita bežno na obdobje osemdesetih, kar proti koncu potrdi A Ghost Within. Naslovna skladba je nastavljena na sredino pesmi in predstavlja epsko metal koračnico, odlično zapoprano z daljšim atmosferičnim interludijem, ki se preko več impresivnih preklopov osnovnega ritma skozi katere se vije smela solaža naposled razvije v klasično riffovsko formo. Gre za enega vrhuncev albuma. Prava brezupna metal tragedija.
Možje so se odločili da ne bodo zveneli kot v osemdesetih, niti ne bodo zveneli kot Helstar. Ali so se odločili, ali več ne znajo? No hja,… To pomeni da so prevlekli vso ploščo z debelo malho "vzkliki tolp" (gang screams), ki so značilni zlasti za okosteneli thrash metal, kot tudi zgodnji speed (torej zgodnje Vicious Rumors). Vendar so šli to pot namerno preko roba in potolkli s tem atribut melodičnost albuma, ki je zato v celoti ostal inferioren. Po tem lahko zaključim, da boste za ta album potrebovali več poslušanja, da zleze pod kožo, še posebej pa ga bodo (znova) težje sprejeli vsi tisti, ki od Vicious Rumors pričakujete še en album tipa "Digital Dictator". Po drugi plati je tu nekaj tipičnega, že omenjenega double bass pedal kotaljenja poznih "eighties" do Painkiller era Judas Priest, kar zna popraviti vtis. In vendar…
Fantje so hoteli narediti album, ki bo grizel kot pobesneli pit bulček, vendar pa tudi to pot na račun nekaterih žrtev, ki jih je naravnost škoda in s katerimi so nas Vicious Rumors tako lepo razvajali. V ospredje bolši občasno "nerodno" izbiranje multivokalnih harmonij, ki ne pustijo zadihati sicer eksplozivnemu visokemu, udarno melodičnemu in značilnemu petju Jamesa Riverae. Vicious Rumors niso izkoristiti vseh talentov Riverae. Rivera ni le "core" kričač, na kar je pevec to pot z "Warball" žal prevečkrat obsojen. No suma sumarum, pa je album "Warball" več kot uspel povratek na stare tirnice skupine, kar je tudi bila njegova prva naloga in želja Geoffa Thorpea, spomin na eksperimentalni mimostrel albuma "Sadistic Symphony" (2001), pa tako srečno in večno pozabljen.
na vrh